Vljudno Vas vabimo k branju prispevka dr. Milana Zvera z naslovom Evroskepticizem kot politična doktrina.
EVROSKEPTICIZEM KOT POLITIČNA DOKTRINA
Evroskepticizem med evropskimi državljani in strankami, tako levo kot desno usmerjenimi, se nezadržno širi. Na to nevarnost že dve leti opozarja Center za evropske študije. V Sloveniji ga je moč zaslediti predvsem na (skrajni) levici.
Ta pojav zaznavajo tudi številne tuje in domače raziskave, na primer Eurobarometer in zadnja raziskava Fakultete za uporabne družbene študije. Evroskepticizma pa ne dokazujejo le raziskave, ki merijo javno mnenje. Tudi volitve v članicah Evropske unije že kažejo na to, da se demokratični in proevropski prostor oži in da pridobivajo evroskeptične stranke, ki so sicer locirane na levi ali desni rob političnega prostora. Obstaja trdna povezanost med krizo in evroskepticizmom, čeprav kriza ni bila spočeta v EU in čeprav je EU v javnem mnenju razumljena tudi kot sredstvo, ki pomaga pri izhodu iz krize. Ne glede na to pa je že sedaj jasno, da če EU ne bo kmalu izšla iz krize, utegne le ta v prihodnje krojiti volilne izide evropskih in drugih volitev.
Proti evropsko razpoloženje bodo zagotovo izkoristile populistične in demagoške stranke in liste. Udrihanje po bruseljski birokraciji, paradižu uradništva, češ da duši razvoj v državah članicah, že postaja železni repertoar evroskeptičnih strank. Proti argumenti malo zaležejo. Znano je, da proračun EU obsega le odstotek celotnega BDP v EU, da se ga kar 96% vrne nazaj državam članicam, da so evropske naložbe veliko učinkovitejše kot nacionalne, da so državljani z EU dobili nov življenjski in politični prostor, in, ne nazadnje, EU je nastala zaradi trajne zagotovitve miru in blaginje ter v desetletjih svojega bivanja dokazala, da sodelovanje znotraj EU lahko prinese koristi in hitrejši razvoj prav vsem. Poleg tega je danes popolnoma jasno, da nobena posamezna država članica v globalnem svetu sama ne more postati konkurenčen in relevanten svetovni igralec. Vsi ti argumenti ne zaležejo dovolj; novi protekcionistični refleks deluje. Jezni volivci v času krize iščejo krivce za svoj nezavidljivi položaj vsepovsod, tudi v EU, kar kaže spodnji graf zaupanja v EU zadnje raziskave Eurobarometra.
Graf prikazuje rast nezaupanja v EU (kot institucije), ki je še posebej velika v Španiji, ki jo je kriza najbolj prizadela. Poleg tradicionalno evroskeptične Velike Britanije skrbi negativni premik tudi v Nemčiji, kjer je vse bolj razširjeno mnenje, da sami nosijo preveliko breme reševanja evropske krize. Po zadnjih podatkih tudi večina Slovencev ne zaupa EU. Teh je kar 57% in le še 39% ji zaupa. Še leta 2007 je kar 65% Slovencev zaupalo v EU. Gre torej za drastično spremembo evropskega razpoloženja.
Lani je le še 33% Evropejcev zaupalo Evropski uniji. Iz spodnjega grafa lahko razberemo, da so se negativni trendi začeli skupaj s krizo. Bolj ko je bila globoka, manjše je bilo zaupanje v EU.
Še najmanj je bilo načeto zaupanje v evro oziroma monetarno unijo. Znano je, da smo denarju Slovenci vselej močno zaupali. Zanimivo je, da smo v tem elementu celo prvi v Evropski uniji. Še lani je bilo po Eurobarometru kar 83% Slovencev za monetarno unijo, le 15% jih je proti. Vendar rezultati zadnje analize FUDŠ kažejo, da se je razpoloženje v enem samem letu tudi glede tega v Sloveniji precej spremenilo. Naraslo je število tistih, ki menijo, da bi morali izstopiti iz evro cone in z lastno valuto premagati krizo (v letu 2012 je bilo takih le 28,3%, letos pa že 34,2%). Število tistih, ki menijo, da bi morali ostati v evro coni pa je v enem letu padlo za 5,1% (iz 65,5% na 60,4%). Razmerja so še ugodna, a trendi so slabi!
Z (ne)zaupanjem je poveza tudi odnos do prihodnosti Evropske unije. Če je pred šestimi leti skoraj 70% Evropejcev z optimizmom gledalo na prihodnost EU, jih je lani le še polovica. Istočasno se je delež pesimistov povečal iz 24% na kar 45%.
Navkljub nezaupanju v EU pa večina Evropejcev meni, da je prihodnost njihove države znotraj EU boljša kot izven nje. V povprečju 58% Evropejcev vidi boljšo prihodnost svoje države znotraj Evropske unije (32% pa zunaj). Slovenci smo v tem elementu manj evropski (55%), v zadnjem času pa je močno povečal delež tistih (37%), ki vidijo prihodnost Slovenije izven EU.
Kakšna bo politična prihodnost: leva, desna ali “retro”?
Od leta 1998 ima Evropska ljudska stranka (EPP) največjo moč znotraj EU. Pred tem so prednjačili socialisti. Še pred nekaj leti se je desno-sredinska Evropska ljudska stranka lahko pohvalila z dvajsetimi vladami od skupno 27 vlad v EU. Kljub temu so danes v Nemčiji, Španiji, na Poljskem, v Grčiji, na Portugalskem, na Madžarskem, na Švedskem, na Finskem, v Irski, Latviji, na Cipru, v Luksemburgu in po zmagi na nedavnih volitvah morda tudi v Bolgariji, na vladi članice EPP. Desne vlade, klasično liberalno usmerjene, so še v Veliki Britaniji in na Češkem. V Estoniji in na Nizozemskem vladajo neoliberalci. Leve vlade pa so poleg Slovenije še v Franciji, na Malti, v Litvi, v Italiji (velika koalicija z levim predsednikom vlade), Belgiji, Danski, Avstriji (podobno kot v Italiji), na Slovaškem in v Romuniji. V skupino držav z levimi vladami spada tudi Hrvaška. Tako da moramo ugotoviti, da se zadnje mesece tehtnica nagiba na levo. V Bolgariji se socialisti kljub porazu na zadnjih volitvah pogajajo za oblikovanje vlade s skrajno desnico?! No, za evropsko politično sceno so zlasti pomembne volitve v Nemčiji. Te bodo imele vpliv tudi na ostale države in predvsem na evropske volitve!
Zelo lahko se tudi zgodi, da se bodo v prihodnjih evropskih volitvah krepile radikalne in ekstremne stranke.
Evroskepticizem je doktrina, ki jo najdemo tako v levih kot desnih ideologijah. Praksa kaže, da je evroskepticizem našel pravo „domovinsko“ pravico v skrajnih političnih doktrinah. Pravzaprav so glavno vezivo radikalnega populizma obeh polov in ne tako, kot trdi Delo (27.5.2013), da je to značilnost skrajne desnice!
Na skrajni levici si zadnja leta dajejo različna imena, ki s klasičnimi poimenovanji političnih doktrin nimajo veliko skupnega. Skrajni levičarji so tradicionalno močni na Cipru. Leta 2011 je AKEL (Progresivna stranka delovnega ljudstva) dobila 32,67% glasov in drugo mesto. Na Češkem so leto poprej evroskeptični komunisti dosegli četrto mesto z 11,27%. V Grčiji je največji kritik Evropske unije Syriza na lanskih volitvah zasedla drugo mesto z 16,8%. Skupaj z drugimi levimi strankami je njen položaj bistveno močnejši, kot kaže rezultat. V Latviji so proruski komunisti (Saskanas Centrs) na zadnjih volitvah celo zmagali (28,36%), a niso zmogli oblikovati vlade. V Nemčiji je neokomunistična Die Linke močna v nekaterih deželah in v glavnem mestu Berlinu. Na zadnjih zveznih volitvah so sicer prejeli 11,9% glasov. V Italiji je presenetilo v ideološkem smislu še neizgrajeno protestno gibanje Pet zvezd komika Beppa Grilla, ki je pobralo 23,79 % glasov in ima v senatu 54 sedežev, medtem ko je v poslanski zbornici s 25,55 % glasov postalo celo najmočnejša politična sila s 108 poslanci. O njeni ideološki (levi) usmeritvi in evroskepticizmu ni dvoma.
Skratka, sestavine politične doktrine levega ekstremizma so poleg evroskepticizma še proti-kapitalizem, družba ”ne-dela” in UTD (univerzalni temeljni dohodek), izrazit proti-liberalizem (“neoliberalizem”, ki ga razumejo kot kletvico, zamenjujejo sicer s klasičnim liberalizmom), ostra kritika fašizma in istočasno nostalgija za komunizmom, kritika varnostne politike (Nato, vojske), proti-konstitucionalizem (kritika “etablirane” politika) in proti-parlamentarizem (kritika strank, ki naj ne bi bile sposobne odzivati se na aktualna dogajanja; alternative vidijo v neposredni demokraciji). Točno enak argument so v tridesetih letih prejšnjega stoletja uporabljali fašisti, nacisti in komunisti hkrati! Za skrajno levico je značilna govorica polna stereotipov. Potrebujejo namišljene sovražnike, so proti ”elitam”, proti politiki kot taki, so v glavnem ”proti” in bolj malo ”za”.
Tudi na skrajni desnici je evroskepticizem našel plodno polje. Na prvem zasedanju novega sklica bolgarskega parlamenta so predstavniki skrajne desničarske stranke ATAKA (12%) verbalno napadli diplomatske predstavnike iz EU, češ da kolonizirajo Bolgarijo. Skrajno desne stranke so še v Avstriji (t.i. svobodnjaki), v Belgiji (Flamski interes), na Finskem (Pravi Finci), Češkem (Stranka svobodnih državljanov), Nizozemskem (Stranka za svobodo), Madžarska (Jobbik - Gibanje za boljšo Madžarsko), Francija (Nacionalna fronta), Nemčija (Alternativa za Nemčijo: ta je sicer evroskeptična, o drugih elementih njene skrajnosti pa je še prezgodaj govoriti), Velika Britanija (Neodvisna stranka Velike Britanije). Seveda je levih ali desnih evroskeptičnih strank veliko, tukaj so naštete le najpomembnejše.
Poleg evroskepticizma temelji njihova politična doktrina na agresivnem nacionalizmu, ljudskem populizmu, ksenofobiji (skrajna stališča do imigrantov) ali celo rasizmu (do manjšin ali Romov).
Za kaj se splača vztrajati v EU
Evroskeptične vzgibe je, kot že omenjeno, povzročila kriza. A tudi na trenutek prehitra integracija na nekaterih področjih lahko privede do negativnega odziva, če se kdo počuti nemočnega ali ogroženega. Poleg tega je največja težava Evropske unije nedorečena politična struktura v smislu večje demokratične legitimnosti. Če EU postaja tudi v političnem smislu sui generis, bo morala hitreje odpravljati demokratični deficit, na primer pri oblikovanju vodilnih struktur Evropske komisije, načina izbire predsednika Sveta ipd. Teza Evropske ljudske stranke o ”več Evrope” je v danem trenutku zelo pogumna, saj prinaša politično tveganje glede na omenjene trende. A izraža verodostojnost Evropske ljudske stranke, ki se ne obrača po vetru, ima dolgoročne poglede na razvoj družbe in za njimi stoji, čeprav se kdaj pa kdaj to ne splača.
Živimo v močno prepletenem, v horizontalnem in vertikalnem smislu povezanem svetu. Popolnega (idealnega) avtonomnega, suverenega, absolutno neodvisnega položaja v praksi enostavno ni mogoče udejanjiti. Niti veliki si tega ne morejo privoščiti. Dandanes je vsak od nas umeščen v dani kulturni, gospodarski, socialni in politično-pravni prostor intenzivne komunikacije, ki mu rečemo tudi omrežje (integracije). To velja tudi za države. Le te izkazujejo svojo suverenost na drugačen način: ne tako, da bi se zapirale (svoboda ”od”), da bi izvajale unikatne politike in bile proti integracijam in globalizaciji. Aktivna umeščenost v te integracije in procese predpostavlja pro-aktivnost, da se dane razmere poskuša izkoristiti v svoj prid. Torej, sanje, da bi Slovenija ostala zunaj vseh teh realitet, niso uresničljive. Če bi se kdaj zgodilo, da bi se Slovenija kdaj znašla izven EU, bi nemudoma padla v neko drugo zvezo. Samo mislimo si lahko, kakšne bi bile ”nenaravne” alternative.
Že stari Prepeluh je pred skoraj stotimi leti pisal o naravni zahodno-evropski kulturni usmerjenosti Slovencev (ne pa ”bizantinski”). Le, če nas kdo vrže s stečajev, lahko pristanemo v kakšni drugi zvezi. Po normalni poti ne!
Zato verjamem, da pri večini Slovencev in drugih Evropejcih obstaja nek prevladujoč demokratični vrednotni politično-kulturni obrazec, ki predstavlja obrambo pred podobnimi političnimi grožnjami, ki so se bili razmahnili v času gospodarske, socialne in politične krize. Kar se Slovencev tiče pa moramo biti realni. Del državljanov pač nikoli ne bo usvojil novih dejstev, ki jih je prinesla osamosvojitev in demokracija. Gre bolj za leve ali skrajno leve politične opcije, ki je pri nas ob umanjkanju skrajne desnice tudi edino večje gojišče evro-skepticizma. Z levim evroskepticizmom z roko v roki živi ”jugonostalgičnost”, ki je v Sloveniji vse bolj prisotna celo v delu vladajoče politike.
Stranke demokratičnega loka in evropske usmeritve bodo morale v bližnji prihodnosti svojim političnim javnostim zelo jasno predstaviti realne sliko. Še posebej gre pri tem za vitalno dilemo slovenske nacije, katere prihodnost je nujno povezana z Evropsko unijo iz naslednjih vidikov:
1. Preživetje: EU nam omogoča materialne kakor tudi duhovne pogoje življenja tudi v prihodnje.
2. Mir in varnost: EU nam zagotavlja, da živimo v mirnih in varnih okoliščinah (EU je nastala na ruševinah vojnih grozot z ciljem, da se le te nikoli ne povrnejo. Slovenija lahko le v okviru skupne varnostne politike lahko zagotavlja državljanom trajno varnost in mir, kakor tudi svobodo in demokracijo).
3. Razvoj: bolj kot katera koli druga regija v svetu stavi EU na moderno strukturo gospodarstva, pametno rast in nova delovna mesta, na postopno vzpostavljanje nizko-ogljične družbe, enakomeren razvoj vseh regij (”vsaka regija šteje”), za boljše pogoje za delovanje malih in srednje velikih podjetij itd.
4. Kakovost življenja: Le EU vzpostavlja visoke standarde za čisto okolje, varne in zdrave hrane, varovanja širokega spektra človekovih pravic in svoboščin, solidarnosti (”sočutna” družba) ipd.
5. Identiteta: Evropska unija na podlagi kulturne raznolikosti omogoča, da ohranimo in razvijamo slovensko kulturo.
Velika večina ljudi na svetu prepoznava Evropo kot okolje, kjer je kakovost življenja visoka in kjer bi radi živeli. Po zadnjih raziskavah se je med najbolj zaželenimi državami za bivanje znašla celo Nemčija. Kljub krizi smo torej še vedno privlačni za svet. A najprej je potrebno obrniti ”klimo dvoma” doma. Zato smo v Sloveniji kakor tudi v EU, pred odločilnimi trenutki, ko bo potrebno aktivirati demokratični potencial družbe, da se v razvojnem smislu vsi skupaj ne bi pomaknili – nazaj!
