POROČILO o kmetijstvu EU in podnebnih spremembah (2009/2157(INI))

Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja

Poročevalec: Stéphane Le Foll

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o kmetijstvu EU in podnebnih spremembah

(2009/2157(INI))

Evropski parlament,

–    ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije "Prilagajanje podnebnim spremembam: izziv za evropsko kmetijstvo in podeželje"(SEC(2009)0417),

–    ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije "Vloga evropskega kmetijstva pri ublažitvi podnebnih sprememb"(SEC(2009)1093),

–    ob upoštevanju svoje zakonodajne resolucije z dne 14. novembra 2007 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi okvira za varstvo tal in spremembi direktive 2004/35/ES[1],

–    ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2008 o trajnostnem kmetijstvu in bioplinu: potreba po spremembi zakonodaje EU[2],

–    ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. februarja 2009 o 2050: prihodnost se začenja danes - priporočila za prihodnjo celovito politiko EU o podnebnih spremembah[3],

–    ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2009 o problematiki slabšanja stanja kmetijskih površin v EU in zlasti v južni Evropi: odziv prek instrumentov kmetijske politike EU[4],

–    ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2009 o strategiji EU za konferenco o podnebnih spremembah v Københavnu (COP 15)[5],

–    ob upoštevanju poročila o mednarodni oceni agronomske znanosti in tehnologije za razvoj (IAASTD), ki sta ga pripravili Organizacija združenih narodov za prehrano in kmetijstvo ter Svetovna banka in ki ga je podpisalo 58 držav;

–    ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

–    ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja in mnenja Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A7‑0060/2009),

A.  ker so podnebne spremembe, ki so posledica dolgotrajnega kopičenja toplogrednih plinov v ozračju, znanstveno potrjeno dejstvo in imajo lahko hude posledice za ekosisteme,

B.  ker kmetijstvo spada med gospodarske dejavnosti, ki upravljajo naravne vire v korist človeštva in ga te posledice neposredno zadevajo,

C.  ker so podnebne spremembe ena najhujših groženj za okolje, pa tudi za družbeni in gospodarski red, produktivnost kmetijskih kultur pa se zaradi močne občutljivosti na skrajna vremenska nihanja iz leta v leto spreminja, kar posredno vpliva na vse gospodarske sektorje, med katerimi je kmetijstvo najbolj občutljivo,

D.  ker kmetijstvo prispeva k podnebnim odklonom, saj je eden glavnih virov dveh pomembnih toplogrednih plinov (dušikovega oksida in metana), ki se sproščata pri različnih bioloških procesih kmetijske pridelave, obenem pa je izpostavljeno usodnim posledicam teh odklonov,

E.   ker so se emisije toplogrednih plinov iz kmetijstva (vključno z živinorejo) v obdobju 1990–2007 v EU-27 zmanjšale za 20 % in ker je v Uniji delež kmetijstva pri emisijah toplogrednih plinov padel z 11 % v letu 1990 na 9,3 % v letu 2007, zlasti zaradi povečane učinkovitosti EU kmetijstva, stalnih inovacij in uporabe novih tehnik, učinkovitejše uporabe gnojil in zadnjih reform SKP,

F.   ker sta kmetijstvo in gozdarstvo glavna gospodarska sektorja, ki lahko zajemata CO₂, ki nastaja zaradi človekovih dejavnosti, ter ga shranjujeta in skladiščita v zemlji zahvaljujoč se njuni sposobnosti zbiranja ter ga prek fotosinteze fiksirata v rastlinah; ker imata ta dva sektorja velike možnosti za pozitivno sodelovanje pri prizadevanjih za zmanjšanje segrevanja,

G.  ker ima podnebno segrevanje že negativne posledice za kmetijstvo v EU (zmanjšanje vodnih virov, slanost in pogostejše suše, dezertifikacija, močno povečanje padavin pozimi in poplave na severu, ogroženost nižje ležečih obalnih območij zaradi naraščanja morske gladine in nevarnost zasoljevanja, nevihte in drugi skrajni vremenski pojavi, erozije in plazovi ter  razmnoževanje uničevalnega mrčesa ter bolezni živali in rastlin itd.), pričakovano povečanje teh pojavov pa bo imelo hude gospodarske, socialne in okoljske posledice za kmetijski, gozdarski in turistični sektor,

H.  ker ima kmetijski sektor sposobnost prilagajanja na podnebne spremembe ter sposobnost, da ublaži njihove posledice, saj se opira na znanje kmetov, na močno skupno kmetijsko politiko ter na razvoj raziskav in inovacij, a so za to potrebni veliki napori, saj so naravni procesi težko obvladljivi,

I.    ker je v evropskem kmetijstvu mnogo delovnih mest, ki jih je treba zaščititi in razvijati,

J.    ker kmetijstvo ostaja ključno za ohranjanje človekove dejavnosti na evropskem podeželju, zlasti zaradi široke palete storitev, ki jih kmetje lahko opravljajo za preostalo družbo,

K.  ker cilji Unije s področja razvoja energije iz obnovljivih virov neposredno zadevajo kmetijstvo in ker lahko ta razvoj v znatni meri prispeva k zmanjšanju toplogrednih plinov,

L.   ker je prehranjevanje prebivalstva Unije eden glavnih namenov kmetijstva EU,

M.  ker mora imeti Unija vodilno vlogo v boju proti svetovnemu segrevanju,

Prispevek kmetijstva Unije k prizadevanjem za zmanjšanje segrevanja

1.   meni, da evropsko kmetijstvo in gozdarstvo lahko prispevata k dosegu ciljev Unije za blažitev podnebnih sprememb z nudenjem rešitev in pomoči za zmanjšanje svojih emisij toplogrednih plinov, spodbujanjem skladiščenja CO₂ v zemlji, razvijanjem proizvodnje trajnostne energije iz obnovljivih virov ter najvišjim možnim povečanjem fotosinteze ; poudarja, da je treba spodbujati razvoj kmetijstva, ki zato, da poveča svojo trajnost, proizvaja tržno in netržno blago, kar se da učinkovito izrablja možnosti in naravne vire vseh ekosistemov ter združuje gospodarske, okoljske in socialne potrebe in zahteve po dobrem počutju živali;

 

2.   poudarja, da je ob morebitnem aktivnejšem sodelovanju kmetijstva v svetovnem procesu omejevanja podnebnih sprememb treba poskrbeti, da ne bo trpela konkurenčnost kmetijske in živilske industrije EU na svetovnem trgu;

3.   meni, da so ekološko kmetovanje, ekstenzivna paša in integrirana pridelava nadomestni načini bolj ekološke kmetijske proizvodnje; vendar poudarja, da je treba najti rešitev in tradicionalnemu kmetijstvu, ki zavzema največji del evropskih obdelovalnih površin, omogočiti, da bistveno prispeva k trajnostnemu ravnanju z okoljem;

4.   meni, da morajo inovacije imeti pomembnejšo vlogo pri zmanjševanju vpliva kmetijstva na podnebne spremembe in okolje;

5.   zlasti zahteva, da prihodnja skupna kmetijska politika prek informativnih dejavnosti in z izobraževanjem ter s spodbujevalnimi ukrepi podpira oblike izboljšanja učinkovitosti in zmožnosti zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov v kmetijstvu in vezave ogljika, kot so:

- preproste in prilagojene obdelovalne tehnike, ki zagotavljajo pokritost tal z rastlinjem (kot na primer omejeno oranje ali neoranje, ohranjanje ostankov pridelka na polju) ter omogočajo pridelovanje vmesnih kultur in kolobarjenje, kar omogoča najvišjo stopnjo fotosinteze ter bogatenje tal z organskimi snovmi, kot je že bilo dokazano s projektom SoCo (Soil conservation projekt-Projekt za ohranjanje tal), ki je nastal na pobudo Evropskega parlamenta;

- ohranjanje in razvoj pogozdovanja, ponovnega pogozdovanja, razvoj kmetijskega gozdarstva, živih meja, pogozdenih območij na parcelah, sistemov stalne ali začasne travne paše;

- uvedba novih načinov obdelovanja, ki omogočajo skladiščenje ogljika, vezanega v gozdovih, za daljše obdobje;

- boljše gospodarjenje s tlemi in minerali, ustrezno varstvo tal, bogatih z ogljikom, kot so šotišča in mokrišča (prilagojene kulture, na primer trs, rajši kot izsuševanje);

- modernizacija kmetij (izolacija poslopij, energetsko varčne naprave, uporaba energije iz obnovljivih virov) in bolj donosne proizvodne verige,

- sodobne tehnologije gnojenja in ravnanja z gnojnico, skladiščenje krme in krmljenje, s katerimi je mogoče bistveno zmanjšati izpuste metana;

- energetska predelava biomase, ki nastaja pri proizvodnji živil, kar ne omogoča le izkoristka stranskih proizvodov in odpadkov, ampak prispeva tudi k zmanjšanju izpustov CO₂;

- sajenje dreves in travnatih kultur za proizvajanje energije na poplavnih območjih, mokriščih, peščenih tleh in površinah, ki so manj primerne za kmetijstvo, da se poveča absorpcija CO₂ in vezava ogljika;

6.   poudarja, da ima kmetijska praksa, bolj prijazna do naravnega okolja, tudi pozitiven učinek na bogatenje biotske raznovrstnosti in kakovosti tal, na zadrževanje vode ter boj proti eroziji in onesnaževanju, ublažitev učinkov kmetijskih dejavnosti na podnebne spremembe pa je v javnem interesu, h kateremu kmetijstvo prispeva,

7.   priporoča vzpostavitev skupne evropske gozdarske politike za spodbujanje trajnostnega upravljanja gozdov in gozdarske proizvodnje ter boljši izkoristek gozdarskega doprinosa in njegov gospodarski razvoj, saj ta sektor najbolj prispeva k zajemanju ogljika, ta politika bi morala v najvišji možni meri upoštevati različne regionalne pogoje za gozdarstvo, saj se možnosti in ogroženost gozdnega okolja v južni in severni Evropi razlikujejo;

8.   poudarja, da tudi gozdovi veliko prispevajo k učinkovitemu gospodarjenju z vodami; zato je treba države članice spodbujati h gospodarjenju z gozdovi, ki bo zmanjšalo razliko med vodnim režimom v sušnih in poplavnih obdobjih, s čimer se bodo zmanjšali negativni vplivi suš in poplav na kmetijstvo, proizvodnjo energije in prebivalstvo;

9.   priporoča, da se okrepi politika gorskih območij, saj imata pastirstvo in živinoreja pomembno vlogo pri ublažitvi podnebnih sprememb in podpori prilagajanju in zmanjševanju občutljivosti, zlasti prek pravilnega upravljanja pašnikov.

10. predlaga izdelavo strategije za preprečevanje in ublažitev negativnih posledic za kmetijstvo v Evropski uniji, ki bi obsegala:

- akcijski načrt za najbolj prizadeta območja: uporaba rastlinskih vrst, odpornih na nove podnebne pogoje, prilagoditev časovnega razporeda kmetijskih dejavnosti novim pogojem, pogozdovanje, postavitev toplih gred, upravljanje vodnih virov v kmetijstvu, sanacija onesnaženih tal;

- dolgoročni načrt za odpravo razlogov za podnebne spremembe s spodbujanjem svetovnega gospodarstva, ki bi temeljilo na manjših emisijah CO₂ ter na spodbujanju zanesljive oskrbe z energijo;

11. poudarja, da se z učinkovitejšo uporabo dušikovih gnojil (precizno kmetijstvo) lahko zmanjšajo emisije dušikovega oksida, poleg tega poudarja, da gnojenje z ostanki od proizvodnje bioplina ponuja možnost organskega preciznega gnojenja in s tem zmanjšanja izpustov;

12. zahteva povečanje raziskav o krmi za živino ter genetskem izboru živine, da bi se zmanjšale emisije metana pod pogojem, da se ti blažilni ukrepi ne sprejmejo, če ogrožajo zdravje in dobro počutje živali; hkrati zahteva oblikovanje informacijskega programa, ki bo seznanjal potrošnike o posledicah njihovega nakupovalnega in prehranjevalnega vedenja za podnebje,

13. odločno zahteva, da se sprejmejo ukrepi za pospešeno in poglobljeno raziskovanje za izbor rastlin za boljše prilagajanje kultur in rastlin novim podnebnim razmeram, da bodo kos izzivom, ki jih prinašajo te spremembe, zlasti ko gre za potrebe po ustrezni količini in kakovosti surovin za zanesljivo preskrbo s hrano;  meni, da bi bilo treba zlasti raziskovati rastlinske vrste, odporne na pomanjkanje vode in zelo visoke temperature, ter ustrezne pridelovalne tehnike; meni, da bi te vrste in tehnike lahko bile ustrezna zamenjava za zelo drage in neučinkovite namakalne sisteme na nekaterih območjih, hkrati pa je njihova prednost ta, da so sprejemljive za lokalne skupnosti;

14. poudarja, da so optimizirano skladiščenje in nanašanje organskih gnojil kot tudi njihova obdelava v anaerobnih digestorjih trenutno med najbolj obetavnimi tehnikami za zmanjšanje izpustov metana (in hkrati predstavljajo obnovljivi vir energije) in odvisnosti od umetnih dušikovih gnojil, zlasti na izrazito živinorejskih območjih, meni, da bioplin prispeva k samozadostnosti kmetijstva pri oskrbi z energijo;

15. pri tem opozarja, da je za proizvodnjo bioplina namesto umetnega gnojila treba uporabiti pregnito blato iz fermentatorjev gnojila, ne da bi se ga uvrstilo v kategorijo hlevskega gnoja, s čimer je mogoče še bolj omejiti uporabo umetnih gnojil;

16. zahteva pospešeno poenostavljanje upravnih postopkov ter prizadevanja na področju raziskav in razvoja, da bi se izkoristila in predelala biomasa s kmetij (kmetijski ali gozdarski odpadki), bioplin, nastal v živinoreji, in druga trajnostna agrogoriva, pod pogojem, da ne ogrožajo zanesljive preskrbe s hrano;

17.  poudarja, da je pri uporabi biomase treba upoštevati načelo trajnosti; meni, da je skladno s tem treba spodbujati uporabo biomase čim bliže kraju proizvodnje kmetijskih surovin, kar bo omejilo izgubo energije zaradi prevoza;

18.  poudarja, da lahko uporaba biomase za ogrevanje znatno zmanjša škodljiv vpliv podnebnih sprememb,  zato poziva Komisijo in države članice, naj finančna sredstva za razvoj podeželja namenijo javnim ustanovam na podeželju za prehod na ogrevalne sisteme, ki temeljijo na bioenergiji;

19. poudarja, da bi bilo mogoče z intenzivnejšo uporabo informacijske in komunikacijske tehnologije izboljšati nadzor na številnih stopnjah proizvodnje in izboljšati njeno upravljanje, da bi povečali proizvodnjo glede na uporabo proizvodnih sredstev ter hkrati zmanjšali emisije toplogrednih plinov in porabo energije; prav tako poudarja, da so intenzivnejša uporaba informacijske in komunikacijske tehnologije, vključevanje politik za spodbujanje usposabljanja kmetov na področju novih tehnologij ter podpora za inovacije in podjetnost zlasti mladih kmetovalcev glavne teme, ki vodijo k okoljsko bolj trajnostnemu in konkurenčnejšemu kmetijstvu;

20. poudarja, da je Unija največji uvoznik kmetijskih proizvodov, kar povzroča večji ogljični strošek kot pri evropski proizvodnji, saj so okoljski standardi v državah zunaj EU pogosto nižji, izpusti pa nastajajo tudi pri prevozu na dolge razdalje in ob krčenju gozdov; meni, da je prek usmerjene komunikacijske strategije treba seznaniti potrošnike o zdravju koristnem načinu prehranjevanja z visokokakovostnimi regionalnimi in sezonskimi proizvodi, ki jih pridela trajnostno in učinkovito kmetijstvo, njihov ogljični odtis pa se lahko razlikuje od oglijčnega odtisa uvoženih proizvodov; meni, da je treba ustrezno nagraditi prizadevanja evropskih kmetov za zmanjšanje izpustov ter spodbujati lokalne kmetije k raznoliki proizvodnji (zlasti z razvijanjem proizvodnje rastlinskih beljakovin v EU),

21. pri tem priporoča prostovoljno označevanje porekla EU na izdelkih, ki v celoti izvirajo iz Evropske unije;

22. poziva k uvedbi učinkovitih instrumentov za nadzor uvoza iz tretjih držav in se zavzema za to, da morajo proizvodi, uvoženi iz tretjih držav, izpolnjevati popolnoma enake zahteve v zvezi z bojem proti podnebnim spremembam, kot jih morajo izpolnjevati proizvodi evropskih proizvajalcev, zato da proizvodi Skupnosti ne bi izgubili konkurenčnosti;

23. poudarja, da mora Unija ponovno investirati v politiko za razvoj kmetijstva in gozdarstva ter tako sodelovati pri širjenju nove prakse in spodbujanju razvoja drugih vrst trajnostnega kmetijstva v svetu;

Ukrepi za prilagajanje evropskega kmetijstva posledicam segrevanja

24. poudarja, da se evropsko kmetijstvo prilagaja in da se mora še naprej prilagajati posledicam sedanjih podnebnih sprememb ter se pripraviti na učinek, ki ga bodo te spremembe imele na številne regije v Uniji;

25. ocenjuje, da bo Unija v teh razmerah morala razviti usklajeno strategijo prilagajanja kmetijstva dvema različnima vrstama pričakovanih podnebnih sprememb:

- na eni strani povprečnemu segrevanju podnebja,

- na drugi strani veliki spremenljivosti podnebnih pogojev, katerih posledica bo povečanje skrajnih vremenskih pojavov;

26. meni, da se mora SKP osredotočiti na upravljanje virov na bolj učinkovit in trajnosten način, kar je treba upoštevati v njeni prihodnji reformi, ki naj na primer vključuje:

- optimalno upravljanje vodnih virov (učinkovitejši namakalni sistemi, uporaba reciklirane vode, varčna uporaba vode na poljih, zadrževanje vode na gričevnatih območjih itd.), ozaveščanje uporabnikov;

- izbira sort, izbranih zlasti zaradi njihove odpornosti na skrajne pojave, ter kolobarjenje s kulturami glede na njihovo odpornost proti suši, boleznim itd.;

- zaščita tal (ob ohranjanju njihovih organskih snovi) pred vodno in vetrno erozijo;

- sajenje drevoredov, živih mej ali pogozdovanje območij ob robu parcel, da se tako zadrži voda in omeji njeno odtekanje ter se hkrati ublaži veter in zaščitijo spremljevalci kultur, kot so opraševalne žuželke;

- ohranjanje pašnikov in spodbujanje pašne živinoreje;

- ukrepi za spremljanje in nadzor bolezni; v zvezi s tem je nujno oblikovati nacionalne in evropske določbe za spremljanje prvih in vseh naslednjih izbruhov bolezni;

- ukrepi za spremljanje in nadzor žuželk; v zvezi s tem je treba razviti spremljanje možnega vdora in ukrepe za varovanje zdravja rastlin (okrepljen nadzor na mejah in občutljivih krajih, kot so drevesnice in letališča, ukrepi biološke varnosti);

- sanacija uničenih površin;

- ohranjanje gozdov, ki so prilagojeni podnebnim spremembam, in njihovo upravljanje za omejevanje nevarnosti požarov;

27. poudarja, da bo morda treba ponovno ne le uvesti upravljanje voda na nekdanjih poplavnih območjih, ki so bila manj primerna za obdelavo in zato izsušena, ampak tudi ponovno preučiti regulacijo vodnih tokov, oživiti primerna poplavna območja in jih ponovno zasaditi;

Posledice za evropski kmetijski model 

28. poudarja, da mora SKP ob povečanju donosnosti prispevati k bolj trajnostni kmetijski politiki, vendar mora tudi upoštevati dejstvo, da lahko podnebno segrevanje ogrozi proizvodne zmogljivosti in preskrbo s hrano za ljudi v vsem svetu, tudi v Evropi,

29. hkrati meni, da bi morala skupna kmetijska politika finančno spodbujati lokalne organe držav članic, da sprejmejo ukrepe za:

- ponovno vzpostavitev zmogljivosti proizvodnje in zaščite naravnih ekosistemov, kmetijskih kultur in drugih virov, ki so jih prizadele suša, dezertifikacija ali poplave;

- izboljšanje načinov uporabe vodnih virov, tal in rastlinja, za katere se je s časom izkazalo, da so omejene;

- določanje, izboljšanje in širjenje rastlinskih vrst in živalskih pasem na sušnih območjih in/ali območjih, kjer obstaja nevarnost izsušitve;

- izboljšanje preventivnih ukrepov;

30. ugotavlja, da podnebne spremembe neposredno in zelo neugodno vplivajo na kmetijstvo, ki mu je zato treba dati prednost pri oblikovanju ukrepov za blažitev posledic podnebnih sprememb;

31. meni, da je v pregledu SKP treba poudariti "nove izzive", kot so podnebne spremembe, upravljanje vode, energija iz obnovljivih virov in biotska raznovrstnost, tem izzivom pa je treba dodati še spoštljiv odnos in izboljšanje kakovosti tal in njihovih nalog (zajemanje ogljika, sposobnost zadrževanja vode in mineralnih snovi, biološko življenje...), saj vse to zadeva interese bodočih generacij in mora zato biti vključeno v prihodnjo SKP,

32. ugotavlja, da je sedanji sistem navzkrižne skladnosti, vpeljan zaradi zagotavljanja visokih meril za dobro počutje živali, njihovo zdravje in okoljsko zaščito, za kmete problematičen in v sedanji obliki mogoče ni najboljše sredstvo za dosego želenih rezultatov; poziva, da se v naslednji reformi SKP bolj poudarijo bolj trajnostni in učinkovitejši proizvodni modeli, zavedati pa se je treba, da to zahteva javna sredstva, ki bodo kmetom omogočila kritje povečanih stroškov za dobavo "javnih dobrin" v korist celotne družbe (kot je vzdrževanje površin na podeželju, ohranjanje biotske raznovrstnosti, zajemanje ogljika, zanesljiva preskrba s hrano);

33. priznava, da mora SKP postaviti najvišja svetovna merila za varstvo okolja; opozarja, da to pomeni tako visoke stroške, da jih trg ne bo mogel kriti, čeprav se lahko delno štejejo kot posredovanje javnih dobrin, in da bodo evropski proizvajalci potrebovali zaščito pred konkurenco iz tretjih držav, ki ne izpolnjujejo okoljskih meril EU;

34. meni, da podnebno segrevanje sili Unijo k prilagajanju modelov kmetijske politike; zato poziva Komisijo, naj v svojem prihodnjem sporočilu o reformi SKP po letu 2013 spodbuja bolj trajnostni in učinkovitejši kmetijski model v skladu z vsemi cilji SKP, usmerjene v proizvodnjo zadostne količine varne hrane in bolj spoštljive do okoljskega ravnotežja; tak model mora temeljiti na pravičnem in upravičenem sistemu pomoči kmetom ter mora tudi povečati pomen poklica kmeta;

35. meni, da je treba ohraniti ambiciozno skupno kmetijsko politiko, da bi evropsko kmetijstvo v prihodnosti lahko prispevalo k zanesljivi preskrbi s hrano in varstvu podnebja, kar vključuje zlasti sistem neposrednih plačil iz proračuna Skupnosti ter poenostavljena in pravičnejša plačila v vsej EU;

36. poziva Komisijo, naj pri reformi skupne kmetijske politike upošteva, da države članice, ki ležijo na jugu Evropske unije, niso le močno prizadete zaradi neposrednih posledic podnebnih sprememb, ampak tudi zaradi njihovega posrednega vpliva na možnosti za razvoj raznolikosti, ki je zdaj odločilnega pomena za razvoj potrebne prilagodljivosti, znižanje stopnje ranljivosti in zmanjšanje regionalnih razlik;

37. poudarja, da je pomembno ustvariti in zagotoviti trajno podlago za razvoj alternativnih gospodarskih dejavnosti, ki bodo zmanjšale odvisnost lokalnih skupnosti od kmetijske proizvodnje, ki jo lahko prizadene suša, ali od naravnih virov; meni, da je dostop do finančnih sredstev iz evropskih skladov odločilnega pomena za zagotavljanje pogojev za razvoj alternativnih gospodarskih dejavnosti;

38. meni, da je pomembno podpreti prakso celovitega načrtovanja razvoja podeželskih območij, prilagojenega lokalnim potrebam, in sicer z uvedbo načela najboljše rabe zemljišč, ter tako trg dobrin in storitev na lokalni ravni prilagoditi novim okoljskim razmeram (daljša sušna obdobja, plazovi, poplave itd.);

39. prav tako poziva Komisijo, naj razmisli o novih sistemih pomoči, ki bodo podprli prispevek kmetijstva k zmanjšanju CO₂, kot je fiksiranje ogljika v kmetijskih zemljiščih in biomasi, in ki bodo spodbujali rabo kmetijsko zemljišč, kar bo pozitivno prispevalo k blaženju podnebnih sprememb,

40. poudarja, da mora Komisija predložiti natančne ocene stroškov prilagajanja kmetijstva podnebnim spremembam;

41. meni, da je treba okrepiti instrumente za upravljanje tveganj in kriz in jih prilagoditi povečani negotovosti trgov in razvoju podnebnih tveganj;

42. poudarja, da se morata kmetijski in gozdarski sektor zaradi obsežnosti podnebnih izzivov in naložb usmeriti v trajnostne načine proizvodnje in da je treba obdržati močno SKP z ustreznim proračunom tudi po letu 2013; dodaja, da je treba predvideti nove finančne vire za spodbujanje širjenja modernih in inovativnih tehnologij in sistemov, ki lahko v različnih kmetijskih sektorjih dajo dejanske rezultate pri blažitvi in prilagajanju;

43. poudarja, da četudi SKP ni evropska politika, katere glavna skrb bi bilo podnebje, mora kljub temu biti osnova za uvedbo učinkovitih instrumentov in spodbud v boju proti podnebnim spremembam, kar je treba upoštevati pri razpravah o prihodnjem proračunu EU;

44. meni, da mora Evropska unija ohraniti svojo vodilno vlogo v boju proti podnebnim spremembam, ki se zaradi sedanjih gospodarskih težav ne bi smele obravnavati kot drugorazredno vprašanje;

45.  poudarja, da Evropska unija potrebuje razvojno politiko in politiko financiranja kmetijstva, ki bo zagotavljalo varno in kakovostno hrano;

46. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

OBRAZLOŽITEV

Podnebnih sprememb ni več mogoče zanikati. Povprečne temperature na planetu so se v enem stoletju zvišale za približno 0,8 C in večina znanstvenikov meni, da se bo segrevanje zaradi toplogrednih plinov, ki so se v atmosferi nakopičili v preteklosti, do konca XXI. stoletja še pospeševalo. Medvladni forum za podnebne spremembe je ocenil, da bo ta rast znašala od 1,1  C (v najboljšem primeru) do 6,4  C, z vsemi negativnimi posledicami, ki jih bo to imelo za ekosisteme in katerih obseg si je danes težko predstavljati.

 

To neposredno zadeva kmetijstvo, saj upravlja zemeljske vire, ki človeštvu omogočajo preživetje.

 

Kmetijstvo povzroča del emisij toplogrednih plinov, hkrati pa je zelo izpostavljeno posledicam podnebnih odklonov. V EU ta sektor proizvede 9 % zadevnih emisij, segrevanje pa ima tudi že otipljive posledice, med katerimi sta najbolj očitni večanje sušnosti v deželah na jugu in višanje vodnih gladin v deželah na severu.

 

Vendar kmetijstvo lahko hkrati tudi pripomore k reševanju opisanih težav. Ima namreč velike možnosti, da dejavno in pozitivno sodeluje pri prizadevanjih za ublažitev segrevanja, in sicer v okviru močne skupne kmetijske politike, ki si bo prizadevala za trajnostni in gospodarsko uspešen razvoj. Lahko se tudi prilagodi že sedanjim spremembam, tako da se opre na znanje kmetov, poklicno usposabljanje, kmetijsko svetovanje ter razvoj raziskav in inovacij.

 

Odgovornost kmetijstva za podnebne spremembe

 

Po podatkih Evropske agencije za okolje je kmetijstvo v letu 2007 povzročilo 9,3 % vseh emisij toplogrednih plinov v EU 27 držav članic (od tega 5 % emisij dušikovega oksida in 4,3 % emisij metana, pri čemer je delež CO₂, ki nastane pri kmetijski proizvodnji, povsem obroben), medtem ko je leta 1990 ta delež znašal 11 %.

 

Dušikov oksid (N₂O) se sprošča iz dušikovih gnojil organskega in mineralnega izvora, medtem ko metan (CH₄) večinoma nastaja v prebavnem procesu živine ter pri skladiščenju gnojnice in njenem trosenju.

 

Zmanjšanje emisij iz kmetijstva, ki je bilo zabeleženo v EU po letu 1990, je povezano z upadom staleža živine, bolj trajnostno uporabo gnojil in boljšim upravljanjem hlevskega gnoja.

 

Prispevek evropskega kmetijstva k blažitvi

 

– Notranja razsežnost

 

Evropsko kmetijstvo lahko k ciljem, povezanim z blažitvijo segrevanja, ki si jih je zastavila EU, pripomore na tri načine: z oblikovanjem rešitev za omejevanje in zmanjševanje lastnih emisij toplogrednih plinov, s spodbujanjem skladiščenja ogljika v tleh ter z razvijanjem proizvodnje obnovljive in trajnostne energije. Zato je treba spodbujati razvoj drugačnega kmetijstva, ki bo bolje združevalo gospodarske, družbene in okoljske zahteve z naravnimi zmožnostmi posameznih ekosistemov.

 

• Ohranjanje tal za zmanjšanje in skladiščenje emisij CO₂

 

Kmetijstvo in gozdarstvo sta poglavitna gospodarska sektorja, ki lahko pripomoreta k zajemanju CO₂, ki nastaja zaradi človeške dejavnosti, k shranjevanju in skladiščenju ogljika v tleh zaradi njihove zbiralne zmogljivosti ter k fiksiranju te snovi v rastlinah prek fotosinteze.

 

V okviru SKP je treba torej spodbujati kmetijsko prakso, s katero je mogoče omejiti emisije toplogrednih plinov in/ali izboljšati fiksiranje ogljika.

 

Razvijati je treba ekološko kmetovanje in prakso integriranega boja, ki je del sistemov z veliko ekološko učinkovitostjo. Vendar je treba najti tudi rešitve, ki bodo omogočile prehod k bolj trajnostnemu kmetijstvu za druge sisteme, ki zasedajo večino kmetijskih površin.

 

Take rešitve obstajajo. V SKP bo treba upoštevati zlasti izkušnje, ki kažejo, da tehnike (na primer ohranjevalno kmetijstvo), s katerimi se poenostavi obdelava tal in tako zagotovi pokritost z rastlinjem (zmanjšana obdelava ali neobdelava zemlje, puščanje ostankov pridelka na poljih) ter se hkrati spodbujata tudi sajenje vmesnih kultur in kolobarjenje, omogočajo največjo možno fotosintezo in bogatenje tal z organskimi snovmi. Dokaz za to je zlasti projekt SoCo, ki se je začel na pobudo Evropskega parlamenta. Ta praksa ima tudi gospodarsko prednost, saj se z njo zmanjša poraba energije in nekaterih začetnih surovin.

 

Med dopolnilnimi rešitvami bi bilo treba spodbujati:

– razvoj kmetijskega gozdarstva, živih meja, pogozdenih območij na parcelah, pašnih sistemov na stalnih ali začasnih pašnikih in ponovnega pogozdovanja;

– razvoj stalnih pašnikov in travnatih območij;

– ohranjanje zemljišč, bogatih z ogljikom, kakršna so šotišča (prepoved gojenja kultur) in mokrišča (prilagojene rastlinske kulture, na primer trs, namesto izsuševanja);

– modernizacijo kmetij (izolacija poslopij, energetsko varčna oprema, uporaba energije iz obnovljivih virov).

 

V prihodnje bi bilo treba v okviru SKP spodbujati razvoj te prakse, in sicer z obveščanjem in usposabljanjem ter s spodbudami in naložbami v raziskave, saj te prakse omogočajo tudi boj proti degradaciji tal, pomanjkanju vode in onesnaženju ter ugodno vplivajo na ohranjanje biotske raznovrstnosti.

 

Poleg tega je skrajni čas, da se vzpostavi resnična gozdarska politika, s katero bo mogoče spodbujati trajnostno upravljanje gozdov in z njimi povezano proizvodnjo ter bolje ovrednotiti doprinos gozdarske panoge, saj prav ta sektor najbolj prispeva k zajemanju ogljika.

 

• Zmanjšanje emisij metana in dušikovega oksida

 

Toplogredne pline kmetijskega izvora je mogoče najbolj zmanjšati pri dušikovem oksidu, katerega emisije je mogoče znižati z manjšo in učinkovitejšo uporabo dušikovih gnojil (natančno kmetijstvo), uporabo organskih gnojil na osnovi recikliranih odpadkov (lokalna biomasa, izdelana iz vmesnih kultur in drugih organskih odpadkov), razvojem vmesnih kultur, na primer krmnih stročnic, ter iskanjem novih sort z visokim potencialom zajemanja ogljika in dušika.

 

Emisije metana je mogoče zmanjšati z izboljšanjem:

– živinorejskih tehnik (sprememba načina prehranjevanja prežvekovalcev, zlasti s povečanjem deleža maščob v njihovi krmi, genetski izbor itd.). Treba je zato povečati raziskave in vzpostaviti prehranski program, ki bo EU hkrati omogočil, da zmanjša odvisnost od uvoženih rastlinskih beljakovin;

– upravljanja živalskih iztrebkov (izboljšanje sistemov skladiščenja in gnojenja kultur ter obdelava v tovarnah bioplina – ena od najobetavnejših tehnik za zmanjšanje emisij in razvoj energije iz obnovljivih virov, zlasti na izrazito živinorejskih območjih).

 

• Obnovljivi viri energije

 

Kmetijstvo še posebej zadevajo cilji, ki si jih je EU postavila na področju razvoja obnovljivih virov energije.

 

Treba je pospešiti prizadevanja na področju raziskav in razvoja v zvezi z izkoriščanjem in recikliranjem kmetijske biomase (ne glede na to, ali ta izhaja iz kmetijskih ali gozdarskih odpadkov, živalskih gnojil ali proizvodnje trajnostnih agrogoriv, če slednja nimajo škodljivih vplivov na zanesljivo preskrbo s hrano).

 

– Mednarodna razsežnost

 

EU je največja uvoznica kmetijskih proizvodov, kar pomeni večji ogljični strošek kot pri proizvodnji v Evropi, saj tretje države pogosto upoštevajo manj stroga okoljska merila, k temu pa je treba prišteti še emisije, nastale pri prevozu na dolge razdalje. Treba je zagotoviti obveščenost potrošnikov z ustreznim označevanjem (ogljični odtis), ustrezno nagraditi prizadevanja evropskih kmetov za zmanjšanje njihovih emisij in spodbujati raznolikost lokalne proizvodnje (zlasti razvoj rastlinskih beljakovin v EU).

 

EU mora hkrati zagotoviti nove naložbe v politiko kmetijskega razvoja, s katerimi bo pripomogla k širjenju nove prakse in spodbujanju razvoja drugih trajnostnih kmetijstev v svetu, da bi se zagotovila zanesljiva preskrbo s hrano. EU ima tudi moralno obveznost v boju proti podnebnim spremembam do vseh regij, ki bi bile lahko žrtve takih pojavov (suša, dvig vodne gladine in drugi skrajni podnebni pojavi).

 

Kmetijski ukrepi za prilagajanje segrevanju

 

Kmetijstvo se bo hkrati z blažitvijo segrevanja moralo prilagoditi tudi že sedanjim podnebnim spremembam.

 

Strokovnjaki se strinjajo, da bo (z izjemo nekaterih vrst proizvodnje na severu Evrope) vpliv teh sprememb na evropsko kmetijstvo večinoma negativen, zlasti v južnih in jugovzhodnih regijah.

 

V okviru SKP je treba spodbujati naslednje glavne kmetijske ukrepe za prilagoditev:

• optimalno upravljanje vodnih virov (učinkovitejši namakalni sistemi, zadrževanje vode na gričevnatih območjih itd.);
• izbira sort in kolobarjenje s kulturami, ki se prilagajajo suši, boleznim itd.
• zaščita tal (ki zagotavlja ohranjanje organskih snovi) pred vodno in vetrno erozijo;
• sajenje živih meja ali ustvarjanje pogozdenih območij ob robu parcel, da se tako zadrži voda in omeji njeno odtekanje ter se hkrati ublaži veter in zagotovi zaščita spremljevalcem kultur, na primer opraševalnim žuželkam;
• ukrepi za spremljanje in nadzor žuželk in bolezni;
• upravljanje gozdov za omejevanje nevarnosti požarov.

 

Posledice za evropski kmetijski model

 

SKP bo morala odgovarjati vse glasnejši javnosti, ki zahteva bolj trajnostno kmetijsko politiko, vendar bo pri tem treba upoštevati, da globalno segrevanje ozračja lahko ogrozi proizvodne zmogljivosti in preskrbo s hrano za ljudi v svetu, tudi v Evropi.

 

Po podatkih Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO) bi se morala svetovna proizvodnja hrane do leta 2050 povečati za 70 %, če bi želeli prehraniti 9 milijard ljudi. SKP – kakor tudi drugi svetovni kmetijski sistemi – bo morala proizvesti več in hkrati bolj upoštevati naravna ravnovesja.

 

Ta politika se trenutno z okoljskimi vprašanji ne ukvarja povezano, poleg tega pa nima celostnega pristopa. „Novih izzivov“, kot so podnebne spremembe, upravljanje vode, obnovljivi viri energije in biotska raznovrstnost, se v pregledu SKP ni dovolj upoštevalo. Teh izzivov se je treba lotiti z vsemi instrumenti SKP in ne le s subvencijami iz drugega stebra.

 

Poleg tega je obstoječi sistem navzkrižne skladnosti, ki temelji bolj na obveznih sredstvih kot na obveznih rezultatih, za kmete zelo zapleten in ni ustrezen odgovor na okoljske izzive. Treba je preiti na sistem, ki bo temeljil na prehodu k bolj trajnostnim proizvodnim modelom, kar pa zahteva dodatna sredstva za kritje povečanih stroškov za dosego teh ciljev (lokalne pogodbe za okoljske certifikate) in za zagotovitev plačila storitev družbi za dobavo "javnih dobrin" (vzdrževanje površin na podeželju, ohranjanje biotske raznovrstnosti, zajemanje ogljika, zanesljiva preskrba s hrano itd.).

 

Segrevanje ozračja nas sili v oblikovanje novega razvojnega modela. Da bi spet pridobilo zaupanje javnega mnenja in ponovno osmislil poklic kmeta, mora SKP postati prehranska in okoljska kmetijska politika s pravičnejšimi in bolj trajnostnimi sistemi pomoči za proizvodnjo, dopolnjenimi s preoblikovanimi izravnalnimi mehanizmi, s katerimi se bo mogoče ustrezno prilagoditi vse večji nestabilnosti trgov in razvoju zdravstvenih tveganj.

 

Nazadnje bo glede na razsežnosti podnebnih izzivov in naložbe, potrebne za spodbujanje bolj trajnostnih načinov proizvodnje, tudi po letu 2013 treba prilagoditi prizadevanja na raziskovalnem področju in proračunska sredstva za prihodnjo SKP.

 

 

<Date>{24/02/2010}24.2.2010</Date>

MNENJE <CommissionResp>Odbora za industrijo, raziskave in energetiko</CommissionResp>

<CommissionInt>za Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja</CommissionInt>

<Titre>o kmetijstvu EU in podnebnih spremembah</Titre>

<DocRef>(2009/2157(INI))</DocRef>

Pripravljavec mnenja: <Depute>Francisco Sosa Wagner</Depute>

 

POBUDE

Odbor za industrijo, raziskave in energetiko poziva Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

A.   ker imata kmetijstvo in gozdarstvo znaten potencial za zmanjšanje onesnaženja in lahko pospešita prizadevanja za blažitev učinkov podnebnih sprememb in globalnega segrevanja ozračja,

1.    poudarja, da je kmetijstvo proizvodni sektor, na katerega vplivajo posledice in pritiski podnebnih sprememb, ki pa je hkrati neposredno povezan s cilji blažitve podnebnih sprememb, bodisi ker pomaga zmanjševati emisije toplogrednih plinov ter ohranja vodne vire in zagotavlja ustrezno gospodarjenje z njimi bodisi ker povečuje proizvodnjo in decentralizacijo trajnostnih obnovljivih virov energije;

2.    poudarja, da je treba, kljub prispevku kmetijskega sektorja k zmanjševanju emisij toplogrednih plinov, njegovo sodelovanje v boju proti podnebnim spremembam vključiti tudi v širši trikotnik hrana-kmetijstvo-energija; poudarja, da to sodelovanje zadeva predvsem izboljšano izkoriščanje biomase – z izkoriščanjem kmetijskih presežkov ali s podporo proizvodnji trajnostnih biogoriv – ob hkratnem ohranjanju kakovostne proizvodnje in visoke stopnje varnosti hrane ter ob usmerjanju potrošnikov k živilskemu modelu, ki bo več prispeval k trajnostnemu gospodarjenju z okoljem;

3.    poziva Komisijo, naj predvidi dodatna proračunska sredstva za raziskave in razvoj v sodelovanju z vsemi zadevnimi akterji, zlasti s civilno družbo in kmeti, z namenom doseganja izboljšav na področju okolja in podnebja, zlasti na prednostnih področjih:

(a)   proizvodnje in uporabe bioplina in biogoriv, proizvedenih iz stranskih proizvodov ter kmetijskih in gozdarskih odpadkov, ob upoštevanju vpliva, ki ga ima proizvodnja biogoriv na okolje (posredna sprememba rabe tal, izguba biotske raznovrstnosti itd.) in varnost preskrbe s hrano, pa tudi ob upoštevanju smernic iz Evropskega strateškega načrta za energetsko tehnologijo (načrta SET);

 

(b)   proizvodnje in uporabe gnoja in trajnostnih gnojil, pri čemer je treba dati prednost razvoju organskega ter naravnega gnoja in gnojil in zmanjšati porabo gnojil iz ogljikovodikov;

 

(c)   predelave vseh vrst kmetijskih odpadkov;

(d)            zmanjšanja emisij metana iz živinoreje;

 

(e)   nadzora nad N2O iz gnoja in gnojevke;

 

4.    meni, da je kmetijstvo vzrok za številne težave, povezane z okoljem in podnebnimi spremembami, vendar je tudi pomembno sredstvo za njihovo reševanje; zato bo treba ob pregledu skupne kmetijske politike več pozornosti kot doslej posvetiti okoljskim vidikom in prizadevanjem EU v boju proti podnebnim spremembam;

5.    poudarja, da Evropska unija na področju kmetijstva potrebuje razvojno politiko in politiko financiranja, ki bosta zagotavljali varno in visokokakovostno hrano;

6.    poziva, da je treba v prihodnji skupni kmetijski politiki vztrajati pri praksah za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov iz živinoreje, vključno s spremenjeno krmo ter ravnanjem z gnojem in gnojevko;

7.    poudarja, da je treba razviti programe zaščite za kmete, ki se soočajo s posledicami skrajnih pojavov, in spodbuja razvoj in izvajanje projektov, kot so trajnostni namakalni načrti, ki bodo pomagali v boju proti učinkom podnebnih sprememb;

8.    poudarja, da je treba za premik k okolju prijaznejšim pridelovalnim postopkom v večletnem finančnem načrtu za obdobje po letu 2013 povečati financiranje raziskav v kmetijstvu, povezanih s podnebnimi spremembami;

9.    poziva kmetijski sektor, naj si močno prizadeva za povečanje decentralizirane proizvodnje obnovljive energije ter za večjo učinkovitost pri uporabi energije na kmetijah z modernizacijo in racionalnim energetskim načrtovanjem, pa tudi z uporabo in uvajanjem preizkušenih in zanesljivih energetsko učinkovitih naprav in praks;

10.  poudarja, da bi bilo mogoče z intenzivnejšo uporabo informacijske in komunikacijske tehnologije izboljšati nadzor na številnih stopnjah proizvodnje in izboljšati njihovo upravljanje, da bi povečali proizvodnjo glede na uporabo proizvodnih sredstev ter hkrati zmanjšali emisijo toplogrednih plinov in porabo energije; prav tako poudarja, da so intenzivnejša uporaba informacijske in komunikacijske tehnologije, vključevanje politik za spodbujanje usposabljanja kmetov na področju novih tehnologij ter podpora za inovacije in podjetnost zlasti mladih kmetovalcev glavne teme, ki vodijo k okoljsko bolj trajnostnemu kmetijstvu in konkurenčnejšemu sektorju;

11.  poudarja, da se morajo poskusi zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v kmetijstvu osredotočiti tudi na emisije zaradi:

– neposrednih in posrednih posledic spremembe rabe zemljišč,

– proizvodnih dejavnikov kmetijsko-živilske industrije, zlasti tistih, ki so povezani s prevozom njenih vmesnih ali končnih izdelkov na dolge razdalje; zato meni, da morajo imeti prednost kratki sistemi proizvodnje–predelave–potrošnje;

12.  poudarja, da podnebne spremembe ne zadevajo vseh regij EU enako, zato je treba več pozornosti posvetiti regijam, v katerih bodo posledice najhujše; poudarja, da bo v državah južne Evrope zaradi dviga temperature v povezavi s sušami in obsežnimi gozdnimi požari tveganje za dezertifikacijo veliko, z vsemi pričakovanimi posledicami za gospodarsko preživetje kmetij, opuščanje kmetijskih območij, zmanjšanje biotske raznovrstnosti in izčrpavanje naravnih virov; zato zahteva, da se pri vseh dejavnostih Skupnosti za financiranje prilagoditve kmetijstva novim izzivom zaradi podnebnih sprememb v celoti upošteva ta regionalna razsežnost, da ne bi podnebne spremembe postale dejavnik, ki še dodano krepi gospodarske in okoljske razlike med regijami v EU;

13.  poudarja, da bi lahko naraščanje proizvodnje biomase za energijo prispevalo k nestanovitnosti cen hrane; zato bi bilo treba poiskati smiselno ravnotežje med proizvodnjo hrane in proizvodnjo biomase, da bi bili prihodki kmetov izpostavljeni manjši nevarnosti;

14.  poudarja, da je treba na področju varovanja tal in gospodarjenja z vodami izboljšati ukrepe za prilagoditev kmetijskega sektorja na globalno segrevanje;

15.  poudarja, da je pri uporabi biomase treba okrepiti načelo trajnosti; skladno s tem je treba spodbujati uporabo biomase, ki bo čim bližja lokaciji proizvodnje kmetijskih surovin; s tem bi se zmanjšala izguba energije zaradi prevoza;

16.  poudarja, da lahko uporaba biomase za ogrevanje znatno zmanjša škodljiv vpliv podnebnih sprememb, zato poziva Komisijo in države članice, naj finančna sredstva za razvoj podeželja namenijo javnim ustanovam na podeželju za prehod na ogrevalne sisteme, ki temeljijo na bioenergiji;

17.  meni, da morajo kmetje širše uporabljati informacijske in komunikacijske tehnologije, da bi se zmanjšali negativni vplivi podnebnih sprememb; uporabo informacijskih in komunikacijskih orodij je treba podpreti, med drugim v povezavi z obdelavo zemlje, zdravstvenim varstvom rastlin, meteorologijo in spremljanjem zakonodaje;

18. poudarja, da imajo gozdovi vse pomembnejšo vlogo v podnebni politiki in so pomembni na področjih, kot je zajemanje ogljika in zaščita pred erozijo; zato je treba v okviru skupne kmetijske politike zagotoviti več finančnih sredstev za pogozdovanje in varstvo gozdov; poleg tega je treba gospodarjenje z gozdovi vključiti v pokjotsko ureditev v zvezi s podnebnimi spremembami;

19.  poudarja, da tudi gozdovi veliko prispevajo k učinkovitemu gospodarjenju z vodami; zato je treba države članice spodbujati h gospodarjenju z gozdovi, ki bo zmanjšalo razliko med vodnim režimom v sušnem in poplavnem času, s čimer se bodo zmanjšali negativni vplivi suš in poplav na kmetijstvo, proizvodnjo energije in prebivalstvo;

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	23.2.2010
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	45 1 5
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Jean-Pierre Audy, Zigmantas Balčytis, Zoltán Balczó, Ivo Belet, Bendt Bendtsen, Reinhard Bütikofer, Maria Da Graça Carvalho, Jorgo Chatzimarkakis, Giles Chichester, Pilar del Castillo Vera, Christian Ehler, Lena Ek, Ioan Enciu, Norbert Glante, Fiona Hall, Romana Jordan Cizelj, Arturs Krišjānis Kariņš, Lena Kolarska-Bobińska, Bogdan Kazimierz Marcinkiewicz, Marisa Matias, Judith A. Merkies, Angelika Niebler, Jaroslav Paška, Anni Podimata, Miloslav Ransdorf, Herbert Reul, Teresa Riera Madurell, Paul Rübig, Amalia Sartori, Francisco Sosa Wagner, Konrad Szymański, Britta Thomsen, Evžen Tošenovský, Ioannis A. Tsoukalas, Claude Turmes, Niki Tzavela, Vladimir Urutchev, Kathleen Van Brempt, Alejo Vidal-Quadras
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	António Fernando Correia De Campos, Ilda Figueiredo, Yannick Jadot, Oriol Junqueras Vies, Ivailo Kalfin, Silvana Koch-Mehrin, Bernd Lange, Alajos Mészáros, Tiziano Motti, Vladko Todorov Panayotov, Silvia-Adriana Ţicău, Hermann Winkler

 

 

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	17.3.2010
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	34 4 4
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	John Stuart Agnew, Richard Ashworth, José Bové, Luis Manuel Capoulas Santos, Vasilica Viorica Dăncilă, Michel Dantin, Paolo De Castro, Albert Deß, Diane Dodds, Herbert Dorfmann, Hynek Fajmon, Lorenzo Fontana, Iratxe García Pérez, Béla Glattfelder, Martin Häusling, Esther Herranz García, Peter Jahr, Elisabeth Jeggle, Jarosław Kalinowski, Elisabeth Köstinger, Giovanni La Via, Stéphane Le Foll, George Lyon, Gabriel Mato Adrover, Mairead McGuinness, Krisztina Morvai, James Nicholson, Rareş-Lucian Niculescu, Wojciech Michał Olejniczak, Georgios Papastamkos, Marit Paulsen, Britta Reimers, Ulrike Rodust, Giancarlo Scottà, Czesław Adam Siekierski, Alyn Smith, Csaba Sándor Tabajdi, Marc Tarabella, Janusz Wojciechowski
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Luís Paulo Alves, Spyros Danellis, Esther de Lange, Lena Ek, Véronique Mathieu, Maria do Céu Patrão Neves