Pred petnajstimi leti sem ležal v bolnici, ko me je zjutraj poklicala znana slovenska novinarka in mi sporočila grozno novico, da je umrl dr. Jože Pučnik. To je bil zame pravi šok, čeprav sem ga videl dokaj slabega zdravja slab mesec prej, potem, ko pomladna kandidatka na predsedniških volitvah ni zmogla premagati kandidata etablirane levice. Utrujen in razočaran nad razmerami v Sloveniji se je vrnil v Nemčijo in tam prezgodaj preminil.
Od kje ta njegova grenkoba ob koncu življenja, se večkrat vprašam? Zdi se mi, da Pučnik enostavno ni mogel sprejeti tega (ne)kulturnega miljeja, ko razumen posameznik ne ve, kaj početi s svojim zdravim razumom in predvsem s svobodo, ki mu je z demokratično in samostojno Slovenijo bila na voljo.
Večkrat sem premišljeval, da, če kdo, potem bi si prav on zaslužil eno »pomladno« zmago na predsedniških ali parlamentarnih volitvah. Pa je po Demosu ni več dočakal. Samo leto in pol po njegovi smrti se je zgodil tako želen in težko pričakovan triumf SDS, katere častni predsednik je bil. Kaj bi dal za to, da bi Jože lahko zaužil ta enkratni občutek, ki te zradosti in pokaže, da minuli napori niso bili zaman.
In njegovi napori oziroma vložek v demokratično in samostojno Slovenijo je bil neprecenljiv. Že sredi osemdesetih je soustvarjal normalno civilno družbo na Slovenskem. Z Novo revijo, ki je bila »delavnica« slovenske pomladi, je širil prostor svobode. Pred tridesetimi leti se je tudi politično aktiviral (vztrajno pisal pisma Tomšiču, naj ga vključi v socialdemokratsko pobudo, a pisma naslovnika niso nikoli dosegla), in bil glavna sila pri vzpostavljanju političnega pluralizma, vladavine prava in kulture spoštovanja človekovega dostojanstva. Janez Janša ga je označil kot človeka velikih odločitev, vključno s tistimi glede osamosvojitve slovenskega naroda.
Ko je bila država vzpostavljena, se je lotil srčike problema tranzicije – spravnega procesa na temelju resnice, izjemno težkega poslanstva, ki ga premnogi Slovenci še danes ne razumejo. Danes je jasno, da brez Jožeta Pučnika prehod v demokracijo in normalnost ne bi bil le manj uspešen; sploh ga ne bi bilo! In posledično, brez njega Slovenci ne bi dosegli zmage v vojni za Slovenijo, mednarodnega priznanja, vstop v evro-atlantske povezave, ne vodenja Evropske unije.
Jože je bil osebno človek z »nežno« dušo, kot politik pa je bil racionalist in kreativen ter inovativen. Tisti, ki danes na dominantnih medijih razlagajo, da ni bil pravi politik, hote ali zmanjšujejo njegov pomen v slovenski pomladi. Dejstvo pa je, da je bil velik politik, nesporna moralna avtoriteta, državnik z velikim D. Zato si zasluži boljši tretma v medijih, v šoli, še posebej na univerzah in nenazadnje v slovenskem kolektivnem spominu. Naj se nikoli ne vrnejo časi, ko so tedanji oblastniki zavračali pogreb z vojaškimi častmi. Ostanimo zvesti in zavezani njegovemu delu še naprej.
