Evropski poslanec dr. Milan Zver, ki je tudi stalni poročevalec Evropskega parlamenta za program Erasmus+, je pripravil širši razmislek o omenjenem programu, pa tudi vplivu Brexita na mlade, ki v tem programu sodelujejo v okviru Združenega kraljestva, za časopis The Parliament. V nadaljevanju objavljamo celoten prispevek evropskega poslanca.
Konec leta 2020 je program Erasmus+ zaznamovalo nekaj dobrih in nekaj slabih novic. Le nekaj dni po tem, ko sta Svet in Parlament dosegla politični dogovor, ki je utrl pot za naslednjih sedem let programa, smo izvedeli, da se je Združeno kraljestvo odločilo, da od januarja 2021 naprej ne bo več sodelovalo v programu Erasmus+. Ob sklicevanju na pretirane stroške udeležbe je vlada Združenega kraljestva napovedala samostojno pot z novo shemo, imenovano po matematiku Alanu Turingu.
Erasmus+ je zgodba o uspehu Evropske unije brez primere, saj je od ustanovitve leta 1987 v shemi sodelovalo že deset milijonov ljudi. V javnomnenjski raziskavi Eurobarometer se je večkrat pojavil med glavnimi dosežki Unije. Ustvarja občutek pripadnosti Evropi, omogoča povezovanje med kulturami. Izboljšuje možnosti za zaposlitev sodelujočih v programu. Spodbuja sodelovanje med ustanovami za izobraževanje in usposabljanje, mladinskimi organizacijami in športnimi klubi ter zvezami po celini in po svetu.
V programu Erasmus+ je lahko s pomočjo čezmejne mobilnosti in projektov sodelovanja med letoma 2014 in 2020 sodelovalo okoli štiri milijone ljudi vseh starosti - študentov, šolarjev, vajencev, učiteljev, športnih delavcev, mladinskih delavcev in mnogih drugih. V tem obdobju je na letni ravni v izmenjavah sodelovalo med 16.000 in 17.000 študentov iz Združenega kraljestva. Združeno kraljestvo je bila še bolj priljubljena destinacija v programu Erasmus +, saj je z letnim sprejemom okoli 31.000 študentov zaostajala le za Španijo in Nemčijo.
Odhod Združenega kraljestva brez dvoma pomeni obojestransko izgubo. Nova shema mladim v Združenem kraljestvu gotovo ne bo mogla čez noč ponuditi takšnih možnosti in priložnosti, kot jih je nudil Erasmus+ po 30 letih skrbnega razvoja. Potrebna bodo dolga leta, če ne desetletja, da se v ustanovah za izobraževanje in usposabljanje Združenega kraljestva vzpostavi arhitektura za izgradnjo učinkovite alternative shemi Erasmus+. Ljudem po Evropi pa odločitev Združenega kraljestva zapira vrata izjemno priljubljene destinacije z visokošolskimi ustanovami svetovne kakovosti ter bogato kulturno in politično zgodovino.
Žal se bo v prihodnosti čutil tudi širši vpliv na posameznike. Zaradi prenehanja programov izmenjave Erasmus+ za študente in projektov sodelovanja za ustanove v Združenem kraljestvu se bodo neizogibno razrahljale vezi na področju izobraževanja. To je žal še toliko bolj verjetno glede na novi režim mobilnosti, ki je nadomestil prejšnji režim prostega gibanja. Od januarja 2021 študenti iz EU, ki želijo študirati na kateri od univerz v Združenem kraljestvu, potrebujejo vizum in obratno. Prav tako ni več vzajemnih dogovorov o šolninah in dostopu do posojil, kar pomeni, da se bodo študenti iz EU soočili z boleče visokimi stroški, če bodo želeli študirati v Združenem kraljestvu. Ta problematika bo očitna ovira tudi za študente iz Združenega kraljestva, ki se bodo želeli izobraževati v EU.
Čeprav mi je težko izreči te besede, se bojim, da bomo kmalu priča oddaljevanju celotnega izobraževalnega sektorja Združenega kraljestva od Evropske unije, kljub temu, da visokošolski sektor tako v Združenem kraljestvu kot v EU vztraja, da je nadaljnje akademsko in raziskovalno sodelovanje nujno. Ostalo nam je le sodelovanje na področju raziskav prek programa Obzorje Evropa, da ohranjamo vsaj nekatere povezave.
V Odboru Evropskega parlamenta za kulturo in izobraževanje smo dosledno zagovarjali nadaljnje sodelovanje Združenega kraljestva v programu Erasmus+, tako zaradi ljudi v EU in Združenem kraljestvu kot zaradi interesov širšega političnega in institucionalnega sodelovanja. Seveda pa smo bili vedno odločeni, da Združeno kraljestvo ni izjema in je tudi njegova udeležba podvržena določenim pogojem in pravičnemu finančnemu prispevku, kot to velja za vsako sodelujočo državo.
Posebej pa nas je razočaralo - da presenečenja ob tem sploh ne omenjamo - ko smo slišali, da se Združeno kraljestvo sklicuje na pretirane stroške sodelovanja kot razlog za odhod in za nov začetek s povsem novo shemo. Prispevek za udeležbo Združenega kraljestva je povezan z BDP, kot velja za vsako drugo pridruženo državo. Zahtevani prispevek je bil enostavno pošten. Evropski parlament je bil tudi vedno jasen, da je poraba denarja za Erasmus+ naložba v prihodnost. Žalostno je videti, da Združeno kraljestvo, ustanovna članica Erasmus programa, to vidi zgolj kot strošek.
Odločitev Združenega kraljestva o prenehanju sodelovanja v Erasmus+ programu je torej slaba novica. Kot poročevalec za program Erasmus+ za obdobje 2021–2027 pa vendarle ostajam optimističen. Erasmus+ bo imel v prihodnosti znatno okrepljen proračun in bo lahko zato ponudil še več priložnosti, ki lahko spremenijo življenje še več ljudem znotraj in zunaj Evropske unije. Za Parlament in zame osebno pa je najpomembneje to, da bomo lahko zagotovili sodelovanje še veliko več ljudem iz prikrajšanih okolij in tistim, ki jih v preteklosti nismo dosegli.
Osebno torej obžalujem odločitev Združenega kraljestva, predvsem zaradi mladih v Evropi in v Združenem kraljestvu, ki ne bodo deležni dragocenih izkušenj, pa tudi zato, ker vodi v slabitev dialoga in sodelovanja na področju izobraževanja in usposabljanja. Ni treba posebej poudarjati, da vrata ostajajo odprta. Vseeno pa imamo veliko razlogov za veselje, saj bomo v naslednjih sedmih letih razvili še bolj vključujoč in učinkovitejši program Erasmus+.
Prispevek je v originalu objavljen tukaj
