Nahajate se tukaj

O kaosu, kdo s kom ne bi in odgovornosti v politiki

Če kdaj, potem moramo danes spoznati, da je slovenski politični sistem le še stroj za proizvodnjo politične nestabilnosti in neučinkovitosti. Govorjenje o »politični mavrici« in »romantičnem sodelovanju raznorodnih političnih subjektov« so le še prazne blodnje ljudi, ki so ideološko »prepričani«, ali tistih, ki so spoznali, da v političnem kaosu lažje uveljavljajo svoje zasebne interese.

Če državljani vsaj minimalno spremljajo politična dogajanja, dobijo občutek, da je slovenska politika nenehno v krizi, celo več, da smo tik pred popolnim razpadom sistema. In občutek jih ne vara. Že dolgo se ni mogoče ničesar dogovoriti, nihče več noče z nobenim sodelovati.

Še več, politično sodelovanje odpovedujejo tudi v prihodnje: Novakova je označila Janšo s takimi atributi, da bo morebitno sodelovanje težko upravičila; še bolj izključujoč je bil Bogovič. Virant, nadalje, ne bi šel z Jankovičem in še s kom, Lukšič ne z Virantom, Bratuškova ne z Jankovičem, Erjavec ne z ..., no, to pa je že odvisno od situacije :)

Obstoječi volilni sistem, za razliko od večinskega, pač spodbuja sredobežnost; v fiziki temu rečejo centrifugalnost. Proporcionalni sistem multiplicira cepitev političnega prostora in sproža akutni egoizem političnih prvakov – vsak se ima za najpomembnejšega! Najmanjši imajo občasno še največjo težo, še posebej takrat, ko izsiljujejo in skačejo iz ene strani tehtnice ravnotežja na drugo.

Po drugi strani pa je potrebno priznati, da izjave izključevanja s strani Novakove, Lukšiča, Bratuškove, Bogoviča, Viranta, Erjavca in drugih niso vzrok za razpad sistema, ampak njihova posledica. So sicer bili časi, ko so stranke vodili ljudje, ki so se potrudili in dali prednost skupnemu interesu, koristi države. Nazadnje je bilo to v vladi, ki je edina ostala v enaki sestavi cel mandat, to je Janševa 2004-2008. Prav Janša, ki mu očitajo izključevalnost in ga zato najbolj izključujejo, je dokazal nasprotno: bil je najbolj povezovalen predsednik vlade, saj je v njej omogočil celo aktivno vlogo največji opozicijski stranki.

Vendar zgolj na dobre namene ali kreposti posameznikov ne gre trajno računati. Zato moramo v prihodnje spremeniti volilni sistem, da bo celotni politični sistem stabilen in učinkovit tudi s povprečnimi politiki. Če bi imeli tak sistem že sedaj, bi strici iz ozadja izgubili svojo moč in vpliv, kakor tudi  monopoli! In tranzicija bi uspela. In v politiko bi se vrnilo preglednost in  odgovornost ter – zaupanje!