Minulo zasedanje Evropskega sveta je bilo vznemirljivo kot še nikoli. Potekalo je v znamenju varnostne krize, v katero so pahnili Evropo. Pravzaprav jo hočejo destabilizirati vsaj trije dejavniki: nova ekstremna grška vlada, ki odkrito grozi Evroskupini in EU, teroristični napadi po vsej Evropi ter ukrajinska kriza, pri kateri avtorske pravice pripadajo Vladimirju Putinu.
Ukrajinska vojna, ki je po vsebini in formi vse bolj podobna balkanskim iz devedesetih let, je nedvomno posledica Putinovih geostrateških apetitov. Putin, ki je vse bolj podoben vojnemu zločincu Slobodanu Miloševiću, hoče za vsako ceno reintegrirati evrazijski imperij, ki bi bil v vojaškem, političnem in gospodarskem smislu rival Evropske unije. Putinovi načrti seveda niso vezani le na Krim ali na vzhodni del Ukrajine. Gre tudi za nekatere druge dele bivše Sovjetske zveze. Zato ni odveč opozoriti na strah v teh državah, saj je zgodovinski spomin na sovjete še vedno živ. Da bi Putinov projekt uspel, se poskuša na vse načine oslabiti Evropsko unijo. Putin je posegel globoko v institucionalne strukture Unije, pridobil si je močno podporo celo v Evropskem pralamentu. Svoje ljudi ima v Evropski komisiji in po zmagi Ciprasa v Grčiji tudi v Svetu. Finančno podpira svoje politične privržence na skrajni levi in skrajni desni tudi v državah članicah. Ciprasa, Le Penovo, Faragea družijo s Putinom sovraštvo do Evropske unije. Odziv Evropske unije na dogajanja v soseščini pa je šibek. Že sedaj je jasno, da le z gospodarskimi ukrepi, diplomacijo in humanitarno pomočjo Putina ne bodo zaustavili in usoda mirovnega sporazuma Minsk2 visi v zraku.
Tako varnostno ranljiva Evropa predstavlja tudi plodna tla za razmah terorizma širših razsežnosti. Pred iransko revolucijo praktično verskega terorizma ni bilo. Poznali smo terorizem, ki je ideološko oziroma politično-doktrinarno upravičeval svoja početja in kaj lahko se zgodi, da se z radikalizacijo in zaostritvijo na polju politike znova pojavi. Poleg tega je v Evropski uniji po nekaterih podatkih 100.000 ljudi, voljnih za teroristično dejavnost na podlagi islamskega ekstremizma. Prav zato ima protiteroristični pakt, ki so ga na februarskem zasedanju Evropskega parlamenta sklenile Evropska ljudska stranka, liberalci in socialisti, ki predstavljajo osrednji demokratični lok evropske politike, izjemen pomen pri ohranjanju Evropske unije. Dogovor vključuje vrsto ukrepov proti t.i. tujim borcem, vključno z odvzemom potnih listov EU v primeru dvojnih državljanstev, ureditev kazenske kvalifikacije t.i. tujih borcev, zaostritev sodnih pregonov, krepitev nadzora telekomunikacij, ki prenašajo teroristične vsebine, vzpostavitev črnega seznama evropskega džihada in džihadističnih terorističnih organizacij ipd.
Seveda bo potrebno izboljšati ali uveljaviti še druge ukrepe kot so ažurna izmenjava informacij obveščevalnih agencij (sodelovanje, ne rivalstvo), okrepiti službe, ki so odgovorno za obrambo in varnost. Dejstvo je, da je EU danes veliko bolj ranljiva tudi zaradi premajhnega vlaganja v obrambno in varnostno politiko v zadnjem obdobju.
Evropsko unijo skuša potisniti s stečajev tudi Cipras. Po vsem, kar vemo zadnja leta o Grčiji nas pravzaprav nič več ne more presenetiti. Niti zmage ekstremistične stranke, kot je Siriza, ne. Potrebno je vedeti, da ne gre le za okoli 30% grškega volilnega telesa. Zaradi trde pozicije nove grške vlade proti »za vse krivi« Evropi se njena podpora dviga, in prav mogoče je, da bo Ciprav storil vse za predčasne volitve. Na njih naj bi dobil dovolj podpore, da sam oblikuje vlado. Sedaj je namreč v koaliciji z ekstremno desničarsko rasistično stranko. Kakorkoli, postavlja se vprašanje, kako je mogoče kaj takega na evropskih tleh. Razloge za to lahko najdemo sicer v relativno šibki demokratično-kulturni podlagi. Gre tudi za pomanjkanju demokratične izkušnje, saj so do sedemdesetih let Grki živeli pod vojaško diktaturo. Na politično radikalizacijo je vplival tudi nezaviden socialni položaj, v katerem se je naenkrat znašel dobršni del prebivalstva. Poleg tega so se ljudje naveličali starih koruptivnih elit, starega političnega establišmenta. Edina stranka, ki je uspela preživeti teh časih je Nova Demokracija predsednika Samaraza, ki je članica Evropske ljudske stranke. Nova grška politika, za katero je značilna cenena demagogija, evroskepticizem, iskanje novih oblik političnega in gospodarskega sistema, od izdatni podpori Putina gre v smeri še enega nenaravnega eksperimenta, za katerega bodo na koncu plačali visoko ceno prav njihovi državljani. Evropejci so že zdavnaj povedali, da dodatne pomoči ne bo.
Eden od prvakov evropske politike je funkcioniranje nove grške vlade primerjal z odprto operacijo na srcu, ki jo opravljata dva študenta medicine prvega semestra. Ocena je vzbudila precej posmeha, dokler nas eden od poznavalcev grških razmer ni opozoril, da temu ni tako: ključne poteze vlečejo stari izkušeni kadri skrajnega krila razpadajočega Pasoka. V ospredje pa tiščijo nove obraze. So zelo aktivni, agresivni in odločni in storili bodo vse, da bi dosegli kak svoj cilj, vsaj reprogramiranje dolgov, če že ne odpisov ipd.
Sedaj je ključno vprašanje, kako bodo Evropske inštitucije – in to so predvsem konkretni ljudje z imeni in priimki na odgovornih položajih – reagirale: kako daleč bodo dovolili Putinu, Ciprasu in teroristom. Pa tudi državljani imajo tri možnosti odziva: prvič, lahko se obrnejo stran, drugič, lahko le nemo spremljajo razmere, ali pa, naposled, kaj naredijo, da se Evropska unija kot prostor blaginje in kulture ohrani še našim zanamcem.