Nahajate se tukaj

Zmanjševanje demokratičnega deficita v EU

(Članek dr. Milana Zvera za časopis EP Today)

S sprejetjem Lizbonske pogodbe se je znova odprlo vprašanje t. i. eu demokracije. Lizbonska pogodba je sicer s povečano vlogo nacionalnih parlamentov pri odločanju v Uniji, s povečano vlogo Evropskega parlamenta ter z možnostjo evropske državljanske iniciative precej prispevala k zmanjšanju t.i. demokratičnega deficita. To je bil velik korak naprej, a nekatere pomembne demokratične reforme Unijo še čakajo. Demokratični potencial na ravni skupnosti se mora čim bolj izkoristiti, sicer bo zanimanje zanjo in za demokracijo nasploh splahnelo.

A ne gre samo za vprašanje demokracije na ravni Evropske unije. Vprašanje slabšanja 'kondicije' demokracije postaja aktualno tudi drugod, predvsem zaradi vsesplošne krize, ki nas je doletela. V takih okoliščinah demokracija pokaže svojo krhkost in ranljivost. Če se ozremo dvajset let nazaj, opazimo, da se stvari ne odvijajo čisto tako, kot smo takrat pričakovali. Po padcu železne zavese in razbitju Berlinskega zidu, po tem, ko je Srednjo in Vzhodno Evropo preplavil demokratični val, se je zdelo, da nič ne more zaustaviti triumfa demokracija, zahodnega sloga življenja in kulture. Fukuyama je govoril celo o koncu ideologije in zgodovine. Sledil je celo t.i. četrti val in zdelo se je, da je demokracija samodejni globalni proces, ki ga nič ne more zaustaviti.

Stvari so se obrnile nekoliko drugače. Ne bi se sicer uvrščal k tistim, ki v vsaki nevihti že vidijo znamenja 'konca', 'zatona', ali 'globoke krize' demokracije, še manj pa k tistim, ki dokazujejo, da demokracija sploh ni primerna formula skupnostnega življenja. Pa vendar, zatiskati si oči pred okoliščinami, ki niso spodbudne za njen razvoj, je najslabše, kar lahko storimo. Še posebej politiki, ki smo prvi odgovorni, da zaznamo in odgovorimo na te pojave. Preživljamo torej globalno finančno, gospodarsko, socialno in politično krizo. Ta je močno zamajala zaupanje v demokracijo, v njeno pravičnost in učinkovitost. Ne le, da se pojavlja vse večje nezaupanja v osrednje ustanove demokracije - tako kažejo mnoge raziskave - vse več je tudi znakov ne-demokratične ali celo proti-demokratične kulture. Ljudje se vse manj udeležujejo volitev na vseh ravneh, vključno z evropskimi (najnižja udeležba je v novih članicah, kjer demokracija še ni utrjena). Analize kažejo, da se državljani vse manj udeležujejo tudi drugih političnih aktivnosti. Zato vse več raziskovalnih hiš, ki z mnogimi kazalci merijo 'zdravstveno' stanje demokracije v svetu, ugotavlja zastoj ali celo recesijo v njenem razvoju. Vzporedno s tem se pojavlja vse več terorističnih, neonacističnih, neokomunističnih, ekstremistično religioznih, anarhističnih in drugih skupin, ki zavračajo demokracijo in sejejo nestrpnost in sovraštvo. Ponekod širijo ali spodbujajo demokratično 'proti' kulturo celo lokalne ali državne oblasti, ko reafirmirajo simbole iz časov totalitarizma. Poleg tega je danes demokratična praksa vse preveč skomercializirana, poblagovljena. Demokratična participacija je skrčena, podobna je 'shopingom', kjer kupec razen svoje odločitve o nakupu nima nobene druge možnosti. Njegova politična izbira je vse bolj odvisna od prenašalcev reklamnih oglasov. Prostor kreativnega dialoga v politiki se zmanjšuje, državljan postaja vse bolj pasiven, izključen in z občutkom nemoči. Zato je nejevoljen, jezen na celoten sistem in še posebej na politično elito. Namesto aktivnega državljana dobivamo pasivnega.

Poleg tega izgublja geostrateško vlogo tudi naš kulturno-civilizacijski krog, iz katerega izvira demokracija. V dveh desetletjih, ko je svet postal policentričen, nas v ekonomskem, političnem, vojaškem in demografskem pogledu dohitevajo ali prehitevajo druge regije. Nič kaj veliko optimizma nas ne navdaja, ko razmišljamo o naslednjih valovih širitve demokracije.

Demokracija je torej krhka tako na globalni kot na regionalni, pa tudi na nacionalni ravni. Še posebej v manj razvitih državah ali v tistih, ki so donedavno preživljale ne-demokratično prakso. V teh okoljih so mentalitete najbolj poškodovane in tu bo treba dolgoročno ogromno vlagati v najtrdnejšo podlago za to, da se demokracija utrdi. Mislim zlasti na razvijanje demokratične, aktivne politične kulture. Demokratično čutenje, zavedanje, osmišljanje in razumevanje je najtrdnejša varovalka, da se totalitarni in avtoritarni obrazci vladanja več ne ponovijo.

Pred dvema desetletjema so se v Evropi dogajale tektonske spremembe. Politični zemljevid se je močno spremenil. Demokratična kultura je kar izbruhnila konec osemdesetih let in zdelo se je, da se je dokončno oprijela evropske zavesti in kulture. Tudi ta pričakovanja so bila preveč optimistična. Kako je potemtakem mogoče razložiti razliko med demokratično evforijo in veliko željo po politični participaciji pred dvema desetletjema ter današnjim dvomom v demokracijo, ki jo spremlja vsesplošna apatija?

Morda se je demokracija takrat preveč površinsko dotaknila kultur novih osvobajajočih se družb izpod komunizma. Najverjetneje je ostala na ravni načel in prepričanj. Ni se dovolj globoko vrasla v kulturo, da bi postala trajnejša politična vrednota. Zato tudi demokratične strukture niso ustrezno zaživele. Da bi dosegli ta nujen predpogoj za obstoj in razvoj demokracije, potrebujemo vzgojo, izobraževanje in usposabljanje za demokracijo. Naj tej poti, ki je še posebej pomembna v tranzicijskih državah, imajo odločilno vlogo neodvisni mediji, politične in državne ustanove, neodvisna znanost in avtonomne šole. Samo manjša skupina držav na svetu ima dovolj utrjeno demokracijo. To pa vsekakor ni dovolj da postane trajni globalni fenomen.

Dr. Milan Zver, poslanec v Evropskem parlamentu, EPP

ČLANEK V SLOVENŠČINI: PRENESI DOKUMENT

ČLANEK V ANGLEŠČINI: PRENESI DOKUMENT