Slovenska demokratska stranka ima v slovenskem političnem prostoru najdaljšo tradicijo zagovarjanja absolutne svobode govora, katerega izjeme morajo biti najredkejše – mednje pa spadajo npr. otroška pornografija, pozivanje k nasilju ali vojni, ipd. Utišati nekoga, s katerim se ne strinjaš, je za družbo najslabša politika, saj svobodna razprava na vseh področjih preseje dobre ideje od slabih ali pa slabe vlade od dobrih.
To so načela, ki jih v Evropskem parlamentu zastopajo in jih bodo še naprej zastopali evropski poslanci SDS. V skladu s temi vrednotami so glasovali tudi o resoluciji EP glede strateškega komuniciranja EU za boj proti propagandi zoper nje s strani tretjih držav. Gre za zelo uravnoteženo besedilo, katerega rdeča nit je spopadanje z dezinformacijskimi in radikalizacijskimi metodami ISIL/Daiša ter krepitev boja proti širjenju dezinformacij ruskih medijskih kanalov in ruske propagande.
Znano je, da si Rusija že vrsto let prizadeva za vnašanje razdora med države članice, povzročanje strateških sporov med EU in njenimi severnoameriškimi partnerji, blatenje institucije EU in uničevanje čezatlantskega partnerstva, ki je pomembno prispevalo k evropski varnosti in gospodarski arhitekturi. Resolucija v zvezi s tem ugotavlja, da bi za uspešno zoperstavljanje proti Kremlju, ki uporablja najrazličnejša orodja in instrumente, bilo potrebno povečati tudi ozaveščenost o zločinih komunističnih režimov, in sicer prek javnih kampanj in izobraževalnih sistemov. Sklicuje se tudi na resolucijo EP o evropski zavesti in totalitarizmu.
Za borbo proti radikalizacijskim medotam ISILa in propagandnim metodam Rusije resolucija sicer predlaga predvsem mehke metode, kot so izobraževanje, spletna in informacijska pismenost, komunikacijske strategije EU, pojavljanje na družbenih omrežjih, razbijanje mitov v državah izvora ipd. V nobenem delu, pa resolucija ne krati svobode govora. Ne na tradicionalnih, ne na novih, spletnih medijih. To bi bilo v nasprotju s primarnim zakonodajnim dokumentom Evropske unije - Listino EU o temeljnjih pravicah, kjer zelo jasno piše, da ima vsakdo pravico do svobodnega izražanja, ki vključuje svobodo širjenja vesti ali idej brez vmešavanja javnih organov.
Še več, resolucija meni, da bi morali ukrepi EU zoper propagando temeljiti na podpiranju svobode izražanja in zbiranja, pravice do informacij, neodvisnosti medijev in pravice do obveščenosti. V eni izmed uvodnih izjav, resolucija poudari, da se je EU zavezala, da bo pri svojih ukrepih na mednarodnem prizorišču upoštevala načela, kot so demokracija, pravna država, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, svoboda medijev, dostopnost informacij, svoboda izražanja in medijski pluralizem, ki pa ga je mogoče kljub temu do določene mere omejiti, kot določa mednarodno pravo, med drugim evropska konvencija o človekovih pravicah. Seveda absolutne svobode govora ni, zato so že danes spletni mediji primorani nadzirati in brisati komentarje, ki bi pozivali k nasilju. Napeljevanje k nasilju ali vojni se nikoli ne more skrivati za svobodo izražanja! Resolucija tudi vztraja pri razlikovanju med propagando in kritiko, kar bomo vedno branili tudi v SDS, saj vse kritike EU ali njenih politik, zlasti v sklopu političnega izražanja, niso nujno del propagande in so celo zaželene.
Resolucija celo poziva države članice, naj zagotovijo ustrezen okvir za kakovostno novinarstvo in raznovrstnost informacij ter se borijo proti koncentraciji medijev, ki negativno vpliva na njihovo pluralnost. Če bi se Slovenija držala teh priporočil, bi imeli vsaj približek normalnega medijskega prostora.
Besedilo na večih mestih spodbuja medijski pluralizem in ga ne, tako kot je bilo v nekaterih slovenskih medijih napačno izpostavljeno, omejuje. Izrazi pa tudi zaskrbljenost zaradi velikih težav, povezanih z neodvisnostjo in svobodo medijev v nekaterih državah članicah (Slovenija je zagotovo ena od njih). Resolucija vsebuje še eno, za Slovenijo pomembno izjavo v kateri pravi, da so svoboda medijev, dostop do informacij in svoboda izražanja temeljni kamni demokratičnih sistemov, v katerih je izjemno pomembna tudi preglednost lastništva nad mediji in viri njihovega financiranja. Pomanjkanje slednjega je najbrž glavni krivec za tako izkrivljen medijski prostor v Sloveniji.
Za resolucijo je skoraj soglasno glasovala celotna EPP (z Madžarsko in Poljsko vred) ter vsi poslanci evropskih koservativcev, ki najbolj glasno nasprotujejo vsakršnemu poseganju v svobodo izražanja. Proti resoluciji pa so v EP po večini glasovali ekstremisti oz. prav tisti, ki jih Kremelj neposredno financira (Le Pen, Farage, ipd.) in preko njih spodkopava politično kohezijo. Rusija tako izkorišča neobstoj mednarodnega pravnega okvira na področju kibernetske varnosti in premajhno odgovornost pri regulaciji medijev ter vsako nejasnost v zvezi s tem izkoristi v svoj prid.
Po drugi strani pa ISIL/Daiš obsežno uporablja družbene medije, zlasti omrežji Twitter in Facebook, za širjenje svoje propagande in novačenje. Na tem področju je potreben dogovor med EU in družbenimi omrežji o zaznavanju in odstranjevanju teroristične propagande. Dokument nikjer ne predlaga cenzuriranja politčno nasprotne ali pa kritične objave. Na takšne pogoje ne bi nikoli pristali niti lastniki družbenih omrežij, kot so dokazali že v ZDA. Resolucija pa jasno poziva k zaščiti mladih Evropejcev pred radikalnimi idejami islamskih skrajnežev.
Boj proti propagandi s propagando je neproduktiven. Proti propagandi se lahko borimo samo z izpodbijanjem dezinformacijskih kampanj (kot je tudi ta, na katero se s tem sporočilom odzivam) ter s pozitivnimi sporočili in informacijami.
Peter Šuhel