Danes obeležujemo Evropski dan spomina na žrtve totalitarnih režimov v Evropi 20. stoletja, zlasti komunizma, nacizma in fašizma.
V nadaljevanju objavljamo razmislek evropskega poslanca dr. Milana Zvera ob današnjem dnevu:
Vsako leto 23. avgusta Evropa obstane za trenutek in se ozre nazaj. Spominjamo se žrtev vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki so v 20. stoletju za seboj pustili milijone mrtvih, preganjanih, razlaščenih in utišanih ljudi. Spominjamo se žrtev nacizma, fašizma in komunizma.
Toda vprašanje, ki si ga moramo ob tem dnevu zastaviti, ni le, kaj se je zgodilo v preteklosti. Vprašati se moramo tudi, zakaj se moramo tega spominjati danes.
Evropa je svojo sedanjo podobo v veliki meri zgradila na ruševinah 20. stoletja. Evropsko povezovanje ni bilo zgolj gospodarski projekt. Bilo je tudi odgovor na zgodovinsko izkušnjo, da lahko družba, ko izgubi spoštovanje do človeka, zelo hitro izgubi tudi svobodo, demokracijo in mir.
Zato je evropski spomin več kot zgodovina. Je del evropske identitete.
Pri spominjanju ne smemo vzpostavljati hierarhije med žrtvami. Trpljenja nedolžnega človeka ne moremo tehtati glede na to, pod katero zastavo ali v imenu katere ideologije je bilo povzročeno. Žrtev je žrtev. Človeško dostojanstvo pa je univerzalno.
To je morda najpomembnejše sporočilo 23. avgusta.
V Sloveniji je ta dan še posebej pomemben. Naša zgodovina 20. stoletja je kompleksna in boleča. Mnoge družine še danes nosijo posledice dogodkov polpretekle zgodovine. Marsikje je spomin še vedno živ, včasih tudi boleč.
Toda zrel narod se svoje zgodovine ne boji.
Zgodovine ne smemo spreminjati v orožje za današnje politične obračune, hkrati pa je ne smemo zamolčati zato, ker je neprijetna. Demokracija zahteva svobodo raziskovanja, svobodo govora in predvsem pripravljenost, da se soočimo tudi s tistim, kar bi najraje pozabili.
Resnica namreč ne ogroža demokracije. Ogroža jo njeno prikrivanje.
Danes, ko se generacije neposrednih prič počasi poslavljajo, postaja odgovornost za ohranjanje spomina še večja. Mladim ne moremo zapustiti le učbenikov in datumov. Zapustiti jim moramo razumevanje, zakaj so človekove pravice, demokracija in pravna država vrednote, ki jih ni mogoče jemati kot nekaj samoumevnega.
Evropa je dolgo verjela, da se njena najhujša zgodovina ne more več ponoviti. Morda je prav danes čas, da smo pri tej veri nekoliko bolj previdni, saj se pred nami razgrinjajo dokazi, da mir ni samoumeven in da se totalitarne ideje vedno znova lahko pojavijo v prenovljenih oblikah.
Zato 23. avgust ni samo dan spomina na mrtve. Je tudi dan, ko se moramo vprašati, kakšno Evropo želimo zapustiti živim.
Evropo, ki zna obsoditi zločine totalitarnih režimov, Evropo, ki razume, da sprava ne pomeni pozabe, ampak soočenje z resnico.
23. avgust naj bo torej dan evropskega spomina, pa tudi dan evropske zaveze, da se okrutnost totalitarnih režimov nikoli več ne dopusti.