Nahajate se tukaj

Tusk, Fidesz in mainstream politika

Donald Tusk je na zagrebškem kongresu postal novi predsednik Evropske ljudske stranke (EPP). Mnogi so takrat zmigovali z rameni, češ, ali ne bi bilo bolje na to mesto postaviti kakšnega karizmatičnega politika z veliko izkušnjami, kot je denimo H-G. Poetering. Toda Tusk je bil sprejemljiv za veliko večino delegatov. Je mlajši, odločen, nekdo, ki zna razreševati konflikte, za povrhu pa še strpen, s(m)o največkrat poudarjali njegove lastnosti. Bil naj bi človek, ki bi znal izkoristiti strankine resurse in ponovno potegniti voz navzgor.

Vendar že prvi meseci njegovega vodenja kažejo, da temu ni čisto tako. 

Najprej se ne moremo znebiti občutka, da je (bivšega) kolega Viktorja Orbana naenkrat zasovražil. Morda v prvi vrsti iz ljubosumja, ker je imel madžarski premier nekaj protokolarnih stikov s Kaczynskim, šefom stranke Zakon in pravičnost in Tuskovim glavnim konkurentom na Poljskem. Znano je, da Tusk prihaja iz Državljanske platforme, poljske članice EPP. Antipatija je šla celo tako daleč, da Tusk v zadnjih mesecih ni našel časa, da bi svojega, kot pravi, prijatelja, poklical po telefonu, če ga že ni mogel obiskati v Bruslju ali Budimpešti, da bi osvetlila in morebiti rešila nastala nesoglasja. 

Na eni od zadnjih sej politične skupine v Evropskem parlamentu, ki jo vodi Manfred Weber, je Tusk po posvetovaju s predsedniki strank priznal, da nima ustrezne večine med članicami EPP, da bi Fidesz izključil, nima pa niti zadosti glasov, da bi ga priključil nazaj. V EPP je trenutno 47 polnopravnih članic iz EU, 6 iz tretjih držav; nadaljnjih 26 ima status opazovalke. Zato se je pragmatično odločil, da bo podaljšal suspenz, ki Fideszu odvzema mnogo pravic iz naslova članstva v EPP, obenem pa niti v poslanski skupini v Evropskem parlamentu ni deležen pripadajočih mu funkcij. Podaljšanje suspenza seveda pomeni nadaljnje stiskanje vrvi okoli Orbanovega vratu, ki je sicer, da bo paradoks še večji, predsednik najbolj uspešne in glede na sestavo najbolj izkušene nacionalne delegacije v politični družini. Taka situacija je za Fidesz seveda ponižujoča. Skratka, predsednik Tusk se ni potrudil razrešiti zadeve, vanjo, vsaj do zdaj, ni vložil ustreznega napora. Zadnja razprava v politični skupini, ki je bila izrazito enostranska, je nakazovala, da Fidesz ni več zaželen partner. Zelo malo poslancev se je bilo pripravljenih še boriti. Leta in leta poizkusov, da bi razložili situacijo, je madžarske poslance in njihove redke prijatelje močno utrudilo. Fideszova delegacija si je še zadnje dni prizadevala pojasniti razmere in zavrniti obtožbe. Prave vsebinske razprave napadalci na Orbana niso nikoli želeli. Argumenti jih niso zanimali.  

Predvsem drugačna pa je bila klima na skupščini EPP, ki je bila le nekaj dni po omenjeni seji poslanske skupine. Večina nastopajočih je bila proti izključitvi, nekateri so neposredno podpirali Fidesz. Omenjena je bila celo delitev Vzhod/Zahod, kar lahko dolgotrajneje vpliva na slabšanje odnosov znotraj EPP. 

Novi predsednik se zaveda nastale situacije znotraj EPP, a, na prvi pogled nič kaj ne reagira v skladu z lastnostmi, ki smo mu jih pripisali zgoraj. Ponavlja splošne floskule, da ni napredka v Budimpešti, da je Fidesz skrenil od vrednot liberalne demokracije, da želi Viktor Orban popolnoma spremeniti EPP in da tega ne bo dovolil. Naslonil se je tudi na poročilo »modrecev«, katerega vsebine nihče ne pozna, in ki naj bi prav tako ugotavljalo, da Madžari niso izpolnili pričakovanj. Namesto takojšnje akcije za rešitev problema je predlagal programski kongres EPP, ki naj bi bil enkrat naslednje leto.

Seveda pa ni mogoče vsega pripisati osebnim odnosom, simpatijam in antipatijam, čeprav so slednje močno opazne tako pri Tusku kot tudi pri Webru. Razmere dodatno zapleta Soroševa skupina v Evropskem parlamentu, kjer ima velik vpliv; zelo glasna je tudi v politični skupini EPP. Toda taka drža predsednika in posledično odločitve so ujete v nekakšen na videz “urejen” okvir, za katerim pa nekdo stoji. V EPP imamo seveda ustrezne organe oziroma delovne skupine, ki odločajo o ključnih političnih prioritetah in kadrovskih vprašanjih. V njih sedijo visoko usposobljeni uradniki, ki več ali manj dokončno pripravijo predloge političnih odločitev. Toda pri ključnih kadrovskih izbirah (npr. Ursula von der Leyen namesto Webra za predsednika Evropske komisije) kot tudi pri določanju glavnih vsebinskih prioritet (npr. zeleni dogovor namesto varnostne politike, ki jih je EPP promovirala v volilni kampanji) pa je – namesto demokratičnega procesa odločanja znotraj stranke - začutiti dolgo roko Berlina. “Nemški” model je namreč postavljen tako, da se volja in interesi najmočnejše stranke gladko prelijejo v politično skupino in naprej v evropske inštitucije.

To dejstvo je treba imeti pred očmi tudi takrat, kadar ocenjujemo “čudno” obnašanje najbolj izpostavljenih politikov v zavezništvu, ki se pogosto uklonijo mainstream politiki. 

Kolumna je bila prvotno objavljena tukaj.