Nahajate se tukaj

Sporočilo z Malte: politična klima v Uniji se izboljšuje

Tokratni kongres Evropske ljudske stranke (EPP) je bil na Malti, majhni otoški državi na samem jugu Evrope, ki med drugim predseduje Svetu Evropske unije. Najvišje srečanje Evropske ljudske stranke je pravzaprav gostil Simon Busuttil, nekdanji evropski poslanec, eden izmed perspektivnejših politikov EPP. Sedaj je vodja največje opozicijske stranke Partit Nazzjonalista v tej državi, ki ji, kot je znano, vlada skorumpirana levica. V t.i. panamskih dokumentih so namreč odkrili celo ministra vlade. 

Ni skrivnost. V EPP je kar precej struj, ki kljub dokazani enotnosti stranke (EPP v Evropskem parlamentu glasuje najbolj enotno), ki jo vodi Joseph Daul, včasih različno dojemajo politično stvarnost. Na kongresu so nekateri odločno kritizirali populiste in demagoge, drugi, zlasti Orban, Janša, Tusk itd. pa so poudarili, da se je treba z njimi soočiti s konkretnimi vsebinskimi argumenti, ne z očitki. Janša je denimo dejal, da mora EPP spet navdahniti delovanje evropskih institucij, ne pa da se dogaja obratno. Dostikrat se tudi na nacionalni ravni zgodi, da se vladajoča stranka »etablira«, izgubi svojo izvirno svežino in se preda uradniški logiki; kar je na prvi pogled enostavneje, na dolgi rok pa zanjo porazno. EPP in njene članice si tega enostavno ne morejo dovoliti, če želijo ostati glavni branik Evropske unije in demokracije. Osvoboditi se morajo vpliva birokratskih strutur in ponovno, inovativno in kreativno, to je iz lastnih potencialov, ki niso majhni, zagnati evropski projekt. To bo mogoče seveda z izboljšanimi ukrepi, odločnimi dejanji, in, predvsem na simbolni ravni, z drugačnim jezikom. Lažna politična korektnost napravi več škode kot koristi, je na kongresu menil tudi Orban, čigar govor je zelo odmeval; mnogim pa seveda ni bil všeč. A je svoj govor zaključil optimistično, češ, da je kongresna samorefleksija EPP nadvse koristna, saj pomeni začetek novega. In res, čutiti je bilo obrnitev trendov, ki zadnja leta niso bili ugodni ne za EPP ne za EU.

Evropski projekt utemeljen na razumu

A konkretnejši premik zahteva tudi določene kulturne vzvode ali predpogoje, za katere, menim, da jih Evropa ima. Če ne drugače, pomagajo vsaj tako, da dolgoročno, kljub posameznim stranpotem, postavijo stvari na pravo mesto. Dejstvo je, da se različne kulture različno odzivajo na negotovost, npr. na krizo. Vsi jo sicer skušajo premagovati, a so v teh prizadevanjih tudi značilne slogovne in vsebinske razlike. Po nekaterih raziskavah sodeč se nekatere kulture zatekajo k striknemu podrejanju obstoječim pravilom in avtoritetam, drugi se v takih razmerah še bolj predajo religijskim sistemom ali kolektivističnim ideologijam, tretji pa poskušajo negotovost premagati z razumskim, metodičnim pristopom, pri čemer čustva običajno potisnejo v drugi plan. Verjamejo v moč racionalne presoje človeka, da je sposoben reševati stvari v danih okoliščinah. Dasiravno gre deloma za teoretični konstrukt, bi lahko rekli, da je slednji pristop bolj tipičen za našo zahodno civilizacijo, še posebej za njen zahodni in severni del. O tem, da je t.i. bizantinska kultura drugačna od evropske, je denimo pisal že Albin Prepeluh, pred domala stotimi leti. Danes je iskanje kulturnih podmen za razumevanje politik in ravnanj ponovno na mestu. Mislim, da evropski racionalizem lahko Unijo ponovno postavi na njene tečaje!

Čemu ta razmislek? Ker se mi zdi, da bi lahko bila uporabna pri razlagi evropskega načina soočanja oziroma premagovanja politične krize. Evropska unija lahko pade v določeno krizo, je lahko vržena s tečajev, a le začasno, dolgoročno je ne more uničiti nobena, saj ji sledi smiseln, racionalen odgovor. 

EU mora deregulirati, decentralizirati in dekoncentrirati svojo politično in upravno moč; in jo uveljati, kjer je to treba

Ko je pred leti padla v vsesplošno krizo, so evroskeptiki že organizirali pogreb. Takih, ki bi z veseljem plačali sedmino, je bilo veliko. Še danes jih je: Putin, Erdogan, Le Pen, Wilders, Farage... A so se ušteli, kljub temu, da so na prvi pogled »dejstva« delala za njih, saj je Unija postala tarča terorizma, nezakonitih migracij in učinkovite hibridne vojne. Zaupanje vanjo je dodatno upadlo, ker ni dovolj hitro in učinkovito odgovorila na te nevarnosti, ki niso zamejene na eno ali le na skupino članic. Pa kljub temu so nekateri rezultati doseženi. Čeprav ne gre za enovito državo je razmeroma hitro poiskala skupne mehanizme za skupno obrabno in varnostno politiko. In ta formula je zmagovita tudi v prihodnje. EU mora deregulirati, decentralizirati in dekoncentrirati svojo politično in upravno moč povsod, kjer je to le mogoče (na kongresu EPP so v nosilni resoluciji posebej potrdili pomen načela subsidiarnosti), in obratno (!): še bolj se mora povezati na tistih področjih, ki kličejo na skupno (re)akcijo EU, še posebej na področju varnosti in obrambe! 

Na žalost je res, da je Unija ogrožena iz vhoda in juga, globalno in od znotraj. Varnostni vakuum, ki je nastal v zadnjih dveh desetletjih, moramo nujno premagati tudi tako, da bodo države članice vlagale vsaj 2% bruto domačega proitvoda za varnost in obrambo. Evropska unija je ogrožena, zato se pripravlja tudi na strukturne sprembe na področju obrambe. Sicer ne na škodo globalnega obrambno-varnostnega okvira (Nata), niti ne na škodo nacionalnih obrambnih sistemov. Že Lizbonska pogodba omogoča Uniji učinkovito sodelovanje v okviru PESCO (Permanent Structured Cooperation), EU Operational Headquaters, in seveda v okviru Sveta obrambnih ministrov, Evropske obrambne agencije, itn. Skratka, na področju varnosti in obrambe je nujno usvarjanje plodnejših okoliščin za večjo učinkovitost, upoštevajoč dejstvo, da so armade evropskih držav nekajkrat manj učinkovite od ameriške vojske, saj podvajajo številne naloge, operacije in razvoj.  Po nekaterih študijah v povprečju ne dosegajo niti petine učinkovistoti ameriške armade. Tega se visoki predstavniki Unije zavedajo. Zato ni presenečenje, da je idejo o vzpostavitvi obrambne unije prišla celo od predsednika Evropske komisije Jean-Clouda Junckerja. Obrambna unija je dejstvo, ki sta jo spodbudila terorizem in nezakoniti migranti. Poti nazaj več ni, manjka le še smiseln dogovor z Natom!

EU se mora učinkovito odzvati tudi na nekaterih drugih področjih. Eno od takšnih so kapitalski trgi. Tisti, ki verjamemo v evropski ratio, verjamemo, da se bo Unija smotrno odzvala tudi na posledice za vse bolečega brexita. Dejstvo je, da je London globalni finančni center, še vedno je tako ali drugače tudi finančni center Evropske unije. Osemdeset odstotkov transakcij, ki gredo skozi London, ni britanskih. Finančna središča v Milanu, Parizu ali Frankfurtu se ne morejo primerjati z močjo finančnega Londona. Unija ima poslej dva izhoda: prvi je, da oblikuje svoj »London City«, drugi pa, da oblikuje več njegovih nadomestkov. In prav to se bo slejkoprej zgodilo: Finančni trgi se bodo v prihodnje fragmentirali, kar bo v globalu sicer povečalo stroške, se pa bo finančna industrija v prihodnje močno decentralizirala. Nemški profesor Hans-Peter Burghof je prepričan, da se anglosaksonski model, ki temelji na centralizirani in integrirani finančni industriji, vsaj v Evropski uniji spreminja v nekaj novega – v bolj decentralizirano in uporabnikom – tudi in predvsem za mala in srednja podjetja - bližjo finančno industrijo.

Domino efekta ne bo

Skratka, prav ti racionalni odzivi, ki jih je sposobna sprejeti Unija, preprečujejo grozeči domino efekt (razpadanje Evropske unije), ki si ga tako želijo Wilders, Le Pen, Putin, Cipras in podobni. Evropke politične elite, čeprav bi jim lahko očitali ogromno napak v preteklosti, le niso tako nesposobne, da ne bi našle ustreznega odgovora na izzive, ali bolje probleme časa, ki ga živimo. Tudi evropska politična javnost jim daje jasen signal: storite vse, da Unija obstane in se razvija naprej. Lahko bi celo rekli, da domino efekt onemogoča na racionalizmu temelječa evropska kultura. Pozitivni znaki izboljšane klime se zato posledično dogajajo tudi na političnem polju: poraz razbijačev Unije v Avstriji, na Nizozemskem, pa zmaga v proevropskega Gerba v Bolgariji in dobri obeti iz Grčije in Malte ter nekaterih drugih držav - med drugim tudi za politične premike ključne Nemčije - kažejo na obrat trendov in ponovno revitalizacijo Evropske ljudske stranke, ki najbolj zaznamuje politično življenje Evrope v zadnjih dveh desetletjih.

Komentar je bil v četrtek, 6. aprila 2017, objavljen v tedniku Demokracija