Priključitev dela ukrajinskega ozemlja je po eni strani močno ogrozila svetovni red in mir, po drugi strani pa je pripomogla k razjasnitvi politične situacije v mnogih državah, tudi v Sloveniji.
Ko je nedavno zunanji ministre Karl Erjavec ponudil nerazumno posredovanje med EU in Rusijo, so mnogi dejali, pustimo to, saj ne ve, kaj govori (in dela). Če pa nekatera dejstva pogledamo od bliže, stvari niso več tako nedolžne. Če odštejemo korektno glasovanje Slovenije v OZN o predmetni zadevi, se naša vlada nikoli ni jasno opredelila proti ruski politiki, niti se ni odločno postavila v bran Ukrajini, ki v tem primeru brani evropske vrednote. Paradoksalno je, da pod evropsko zastavo prvi umirajo državljani Ukrajine, čeprav jim EU še prave evropske perspektive ni ponudila, kaj šele, da bi jim hitro finančno pomagala. To dejstvo izkorišča Putin in se hvali, kako on njim pomaga v teh težkih časih (preložitev poravnave dolgov za plin).
Da bo Ukraina žarišče napetosti, kot ga po hladni vojni razen balkanskih vojn še ni bilo, ni pričakoval nihče. No, skoraj nihče. Znameniti ameriški geostrateg S. P. Huntington je na to opozarjal že pred dvajsetimi leti (The Clash of Civilisations and the Remaking of World Order).
No, dejstvo je, da Putin uživa vidno ali skrito podporo nekaterih evropskih političnih sil. Znano je, da ga javno podpirajo celo skrajni desničarji v EU, kakor tudi vodja Tsipras in z njim vred vsa skrajna levica. A še bolj skrbi odnos do tega problema stranke t.i. demokratičnega loka, tj. evropskih socialistov. Njihov kongres v Rimu je potekal sočasno z aneksijo Krima. A socialisti, druga največja politična sila v Evropski uniji, so takrat obmolknili. Niti z besedico niso obsodili nevarne Putinove igre.
A da ne bomo razpredali le o drugih, se obrnimo še k domačemu terenu. Tudi vladajoča slovenska politika, vključno s Pahorjem in Bratuškovo, ni ustrezno reagirala. Nasprotno, puščajo vtis prijaznega in prijateljskega partnerja s Putinom in s tem posredno odobravajo njegovo agresivno politiko. Obrambni minister Jakič je z Rusi podpisal celo nek sporazum, (kdo ve, kako tesne stike imata z Rusi še policija in obveščevalni službi), slovenski diplomat v Natu pa je na nekem pomembnem dogodku v Bruslju zagovarjal proruska stališča. In to v ruskem jeziku, da je izpadlo bolj prepričljivo. Zahodni diplomati pa nas sprašujejo, kaj se pri nas dogaja?
Morda vse to še ne pomeni popolne spremembe »kursa«. Državljani in državljanke Slovenije tega ne bi kar tako dovolili, čeprav bi si to elita na oblasti še tako želela. Toda potrebno se je zavedati resne nevarnosti, da Slovenija, ki je ranljiva zaradi gospodarske in politične nestabilnosti, postane lahek plen velikoruskih geostrateških načrtov, ki se seveda niso končali na Krimu, ampak segajo vse do sinjega Jadrana. Putin s svojo predstavo Evrazijske alianse misli resno konkurirati EU. Seveda zaenkrat ne z gospodarsko močjo ali kulturo, marveč z energenti in vojaško silo.
Pred 20 leti in več si v sanjah nismo predstavljali, da bomo tudi v Sloveniji leta 2014 priča še eni politični cepitvi, tj. na prozahodne in promoskovske sile. Prvi večji znaki politične »diferenciacije« so pomenili Stanovnikovi napadi na ZDA in zahod pred nekaj leti. Danes, ko poskušamo sestaviti mozaik, se vse bolj dozdeva, da je dobil Putin, ki je nedavno dejal, da je razpad Sovjetske zveze največja tragedija 20. stoletja, pri nas, vsaj v nekaterih krogih, domovinsko pravico.
No, če bi bila Rusija stabilna demokracija evropskega kulturnega kroga, bi bila proruska usmeritev še legitimna in sprejemljiva pot. Ker pa to ni - in to Putin dokazuje na vsakem koraku - je vsaka misel na geostrateško alternativo izven EU pravzaprav grozna; za nas in generacije, ki prihajajo!