V nadaljevanju si lahko v celoti preberete zapis, ki je objavljen v današnjem Večeru.
Evropska unija je končno zaokrožila oblikovanje oblastnih organov. Videli smo, da ni šlo gladko. K zapletu pri oblikovanju Evropske komisije (EK) sta prispevali svoje tudi dve zadnji zadnji slovenski vladi.
Pred šestimi meseci so odstopili prvi komisarji, ki so se aktivno vključili v kampanjo za evropske volitve. Od takrat naprej Evrpski parlament (EP) in EK nista delovala s polno močjo. Ne moremo sicer trditi, da je bila EU pol leta v »leerlaufu«, pa vendarle je negotovost trajala predolgo, saj je bil to čas precejšnje nestabilnosti in zmede. V Sloveniji si bomo to obdobje zapomnili po treh volitvah, referendumu in po zapiranju osamosvojiteljev in izpuščanju tajkunov.
No, vsaj kar se tiče evropske demokracije, bi lahko zaključili, da je leto 2014 prineslo nekaj novega. Prvič v zgodovini so se kandidati za predsednika EK vključili v kampanjo za volitve v EP in si skušali pridobiti večjo legitimnost pri evropskem volilnem telesu. Kampanja je bila bolj vidna, tudi vsebinsko bogatejša, saj so kandidati morali evropskim državljanom predstaviti programske prioritete. Noviteta je sicer naredila volitve bolj atraktivne in morda je tudi to razlog, da je bilo padanje udeležbe na evropskih volitvah zaustavljeno. A ne na vzhodu Evrope. Slovaki, Slovenci in Bolgari so večinsko še prepričani, da Bruselj ni pomemben.
Primopredaja na vrhu EK je potekala tekoče in pričakovano brez težav. Jean Emanuell Barroso je opravil dobro delo, še posebej v svojem drugem mandatu, ko je bila EU v vsesplošni krizi in iz katere se počasi izvija. Ko so padale ideje o izključitvi Grčije, o koncu evra, celo o razpadu EU, je Barroso vlekel prave poteze (evropski mehanizem za stabilnost, evropski semester, šesterček, dvojni sveženj itd) in revitaliziral evropsko gospodarstvo, stabiliziral evro in ohranil skupnost. Notranjo krizo je uspel premagati s še večjo integracijo in regulacijo, pri čemer je vselej pazil, da ni šel predaleč. Nenehno je iskal ravnovesje med skupnostno in medvladno metodo. Se še spomnite njegovega koncepta EU kot demokratične unije nacionalnih držav? Čisti kompromis med federalisti in nacionalisti.
Res mu je uspelo, če se je nad sposobnostjo preživetja EU navduševal celo ameriški veleposlanik v EU Anthony L. Gardner, ki je na sprejemu članov delegacije EP z ZDA presodil, da skupnost z 28 različnimi državami vendarle odlično deluje.
Če je imel Jose Manuel Barroso nalogo, kako rešiti in urediti EU navznoter, čaka njegovega naslednika druga: gospodarsko, kulturno in socialno - a ne tudi politično – najmočnejše območje na svetu uveljaviti tudi v mednarodnih odnosih, v zunanji politiki. Jean-Claude Juncker bo kot sposoben tehnokrat nedvomno znal dobro upravljati z orodji, ki jih ima na voljo. Zagotovo bo odločnejši od svojega predhodnika glede upoštevanja skupn(ostn)ih pravil, še posebej na področju proračunskih ravnovesjih in nadaljnjemu oblikovanju bančne unije. Poleg tega mu je Barroso »dve« postavil dobre temelje za nadaljevanje notranje konsolidacije. Pri utrjevanju zunanje pozicije EU pa lahko nastanejo težave. Če se je Barroso spretno izogibal temam, povezanimi s krizo na vhodu, Juncker za kaj takega ne bo imel nobene možnosti. Z njo se bo moral neposredno soočiti. Tu in sedaj!
Najprej zato, ker je postal predsednik Evropskega sveta poljski premier Donald Tusk, sicer eden od najsposobnejših evropskih politikov. Njegovo načelno stališče do ukrajinske krize in Rusije bo zagotovo vplivalo tudi na odnos EU do Rusije, Ukrajine in posredno do vprašanj južnega toka in energetske unije. In Rusi mu pri tem lahko – ne glede na podpisan »plinski« sporazum z Ukrajino – dolgoročno grenijo življenje z energetsko (plinsko) oskrbo. Po drugi strani so tu še Američani, s katerimi imamo odprta pogajanja o prosto trgovinskem sporazumu in ki na staro damo (Evropo) gledajo bolj kot na rivalko kot na zaveznico. TTIP potrebujemo oboji, Evropejci in Američani, le da mi – gledano geostrateško – veliko bolj kot oni. In Putin, ki navdihuje skrajno leve in skrajno desna politična gibanja po svetu in v Evropi (mimogrede ima okoli 160 podpornikov v EP) naredili vse, da do tega sporazuma ne pride.
Po drugi strani bo EU še naprej izgubljala, če ne bo udarila po mizi v zunanji politiki, ki jo sicer šele vzpostavlja. Federici Mogherini, novi visoki predstavnici za zunanjo in varnostno politiko, bosta pri novi prioriteti morala pomagati tako Juncker kot Tusk. Nihče si namreč več ne želi, da bi EU bila največja »dobrotnica« na svetu, in hkrati deseti brat v globalnih razmerah, kjer ob tradicionalno močnim ZDA raste moč Rusije, Kitajske, Indije. Ta trenutek ima EU skupaj z članicami tri krat večjo diplomatsko-predstavniško mrežo kot ZDA. Če pa pogledamo na učinke, pa vidimo, da smo res šele na začetku vzpostavljanja zunanje in varnostne službe EU. Ashtonova leta so morda izgubljena, Mogherinijeva nima izbire. V težjih pogojih bo morala doseči boljše rezultate. V nasprotnem primeru ne bosta le z Junckerjem poraženca, ampak mi vsi.