"Ni dobro, kar se je zgodilo! Slovenska javnost se je ponovno razdelila na točki, na kateri se nikoli ne bi smela," je v pojasnilu in odzivu na pismo predsednika vlade dr. Mira Cerarja predsedniku Evropskega parlamenta Martinu Schulzu zapisal dr. Zver.
V nadaljevanju objavljamo odziv vodje slovenske delegacije v Evropski ljudski stranki v Evropskem parlamentu v celoti:
Ni dobro, kar se je zgodilo! Slovenska javnost se je ponovno razdelila na točki, na kateri se nikoli ne bi smela, to je na pieteti do umrlih.
V začetku februarja sem predsedniku EP Martinu Schulzu in vodji politične skupine ELS Manfredu Webru poslal pismo, v katerem najprej pohvalim njun pietetni odnos, ki ga oba izražata do holokavsta in žrtev drugih oblik množičnega pobijanja. Čeprav sem omenil, da je v Sloveniji več kot 600 množičnih morišč in da se stvari (pre)počasi premikajo, ni bil namen pisma opisovati odnos slovenskih oblasti do tega vprašanja. V zvezi s tem sem izrazil upanje, da se bo Slovenija soočila s svojo temno stranjo in da bo prišlo do sprave.
Smisel tega pisma je v pobudi, da bi se evropske inštitucije – tudi zato, ker gre pri žrtvah na slovenskih tleh za Evropo v malem, saj je med pobitimi večina pripadnikov drugih narodov - na pieteten način poklonile vsem tem žrtvam.
Znano je, da v EP v Strasbourgu že od 2006 obstaja spominska plošča v spomin na eksodus baltskih narodov iz leta 1941, povzročen s strani sovjetskih oblasti. Ob vsakoletnem poklonu, temu sicer neupravičljivemu zgodovinskemu dejstvu, mi je vselej tudi hudo na od vseh pozabljene žrtve, ki nepokopane ležijo v slovenski zemlji.
Predsednik Weber je takoj pozitivno odgovoril na mojo pobudo, odgovor predsednika Schulza še čakam.
Prejel pa sem pismo predsednika Zveze združenj borcev NOB Tita Turnška, v katerem me podučuje, da med in po vojni ni bilo sistematičnega pobijanja s strani komunističnih oblasti, ampak, da naj bi šlo za dejanja jugoslovanskih vojaških formacij in sicer v kontekstu maščevanja za vse, kar so hudega »kvizlinške« enote povzročile med vojno. S to tezo težko razložiš žrtve med vojaki, še težje pa med civilisti, saj je bilo med njimi ogromno število žensk, starcev, mladostnikov in celo otrok. Že pogled na posmrtne ostanke v Hudi jami pojasni marsikaj. (Hudo jamo, bi za razumevanje naše polpretekle zgodovine moral obiskati vsak Slovenec.) Skratka, s teorijo o maščevanju se ne da razložiti sistemskega in sistematičnega kršenja temeljnih človekovih pravic in svoboščin, še manj zločinov, kakor je to označilo že Ustavno sodišče Republike Slovenije. Poleg tega, zgodovinsko gledano, ni korektno, da bi pomore pripisovali Jugoslovanom; eksekucije so izvajali predvsem Slovenci. Prepričan sem, da v primeru zanikanja resničnih, čeprav temnih plati svoje lastne zgodovine, ne bomo deležni normalne prihodnosti.
Najprej niti nisem mislil odgovarjati na Turnškovo sprenevedanje. Vmes sem srečal kolegico Fajonovo in ji povedal za pismo in da od njenega »šefa« še ni nobenega odgovora. Malo naivno sem predlagal, če bi morda malo posredovala.
Dodal sem, da bi bila lepa gesta, če bi se okoli tega projekta združili vsi slovenski poslanci. Odgovorila mi je, da ima s tem mojim pismom doma velike težave, predvsem z besedo genocid. Omenjala je pismo ZZB (ki sem ga kasneje tudi sam prejel). No ja, nekaj se pripravlja, molka očitno ne bo, sem pomislil. Toda kaj?
V ponedeljek kot strela z jasnega udari sporočilo Stalnega predstavništva Republike Slovenije pri EU, da je predsednik vlade dr. Cerar pisal pismo predsedniku Schulzu o Zverovi pobudi. Ko sem pismo prebral, nisem mogel verjeti, pod kaj se je podpisal predsednik vlade.
Obtoži me zavajanja, češ, da je slovenska aktualna oblast naredila veliko na tem področju (govori le o povojnih žrtvah), še posebej omenja lani sprejeti zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, podpredsednik njegove stranke dr. Brglez pa da je na ustanovni seji DZ spomnil na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih sistemov in pri tem izpostavil resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu. Če bi pojasnil, zakaj je potem njegova stranka doslej že nekajkrat krat zavrnila potrditev te resolucije v slovenskem parlamentu, bi morda še verjel, da ne gre za sprenevedanje! Priznam, da se bolj spomnim njegovega intervjuja za neko revijo, v katerem je upravičeval poboje z »naravnim« pravom, ki naj bi bilo v skladu s splošno etiko, po kateri so se dogajali povojni poboji.
"Zanimivo" je, da imata s predsednikom ZZB enako definicijo, saj trdi, da so "... za množične poboje na slovenskem ozemlju po drugi svetovni vojni odgovorne tedanje jugoslovanske vojaške oblasti". Dr. Cerar mi ob tem podtakne, da naj bi pred evropsko javnostjo obtožil slovenski narod, državo in njene ljudi, da so odgovorni za povojne poboje.
Kaj je gnalo predsednika vlade, da je na pobudo evropskim inštitucijam, da bi postavili spomenik vsem žrtvam pobojev v EP, tako žolčno reagiral, ni jasno. V mojem pismu ni šlo za predlog kazenskega pregona zoper zločince (Slovenija je sicer ena od redkih poskomunističnih držav, ki za vse zločine ni obsodila nikogar), niti moj predlog ni šel v smeri obsodbe kogarkoli, pa čeprav bi za spravo morali doseči tudi to. Šlo je enostavno za pobudo Evropskemu parlamentu. In za premierja Cerarja, čeprav ga ni nihče vprašal po njegovem mnenju, ni bilo niti to sprejemljivo.
Ne glede na vse povedano menim, da smo dolžni opominjat na te zadeve, o katerih premier trdi, da država nima nič z njimi (tudi nemška vlada nima nič skupnega z nacističnmi zločini, pa se kljub temu tovrstnih vprašanj loteva odgovorno in s potrebno digniteto). Menim, da smo se dolžni spominjati žrtev, in - naposled - da nam notranji etos kategorično zapoveduje, da se z njihovimi umrlimi telesi mora ravnati kulturno, civilizacijsko. Vse drugo je barbarizem.