Leta 2012 je pri založbi Nova obzorja d.o.o. izšel zbornik njenih kolumn z naslovom: "Politične razprave: retrospektiva dejstev", ki sta ga uredila dr. Milan Zver in Peter Šuhel. Ob zadnjem slovesu od gospe Marije Vodišek objavljamo uvodne misli, ki jih je tedaj zapisal dr. Zver.
Marija Vodišek – "l’enfant terrible" slovenske politične publicistike
Naj uvodoma povzamem nekaj dejstev iz bogatega življenjepisa avtorice tega zbornika. Marija Vodišek se je rodila 1. januarja 1922 na Jesenicah. Bila je peti otrok v družini; imela je dve starejši sestri in dva starejša brata ter mlajšo sestro. Njen oče je bil uslužbenec Kranjske industrijske družbe (KID), največje železarske tovarne v kraljevini Jugoslaviji. Na Jesenicah je končala pet let osnovne in dve leti srednje šole. Potem pa je ob posredovanju družinskih prijateljev Svoljšakovih iz Mojstrane odšla na katoliški inštitut Notre Dame de Sion v Marseille, kjer se je že šolalo nekaj Slovenk. Učenje francoskega jezika ji ni delalo večjih težav. Pa tudi pri drugi predmetih je bila zelo uspešna. Ko je Francija vstopila v vojno s Hitlerjevo Nemčijo, so vse tujce pozvali, naj zapustijo Francijo. Tako so se Slovenke vrnile domov, med njimi tudi Marija. Naslednje leto je odšla v Ljubljano v šolo za medicinske sestre, smer pediatrija. Na tej šoli je diplomirala, vendar poklica nikoli ni opravljala.
Leta 1943 se je vrnila v nemško okupirane Jesenice. Poklicali so jo na delovni urad in jo hoteli premestiti v Graz. Ob posredovanju očeta, ki je imel kar nekaj poznanstva v tovarni, je bila nameščena v kemični laboratorij, kjer je ostala do prihoda skupine francoskih delavcev. Ti so nadomestili Nemce, ki so morali na fronto. Francoze je prevzel t.i. tovarniški ekonomat in zaradi znanja francoščine je bila dodeljena prav njim. S tistimi, ki so preživeli - tragično usodo mladega Francoza je opisala v eni od svojih kolumn, je ostala v prijateljskih stikih tudi po vojni. Po vojni sta bila z očetom štiri mesece zaprta, najprej v Begunjah potem pa še en mesec v Škofovih zavodih. Razlogi oziroma očitki so bili pravzaprav taki, kakršne so nove oblasti uporabljale proti večini "pripornikov", kot so jih tedaj označevali. Po vrnitvi domov je nekaj časa delala v mednarodni špediciji na Jesenicah, potem pa mnogo let v Ljubljani. Zaposlila se je v podjetju Cosmos, ki je uvažalo italijanske in francoske avtomobile. Kasneje pa v predstavništvu Renaulta, kjer je ostala do upokojitve. Imela je sina Andreja, ki je leta 2005 umrl za neozdravljivo boleznijo. Marija je ena od redkih, ki se lahko v Sloveniji postavi z visokim francoskim državnim odlikovanjem - vitez reda za narodne zasluge.
Marijo Vodišek sem zasledil v začetku devetdesetih let, prvič pa sem jo spoznal na prvih lokalnih volitvah v Ljubljani konec leta 1994. Spomnim se konstituiranja prvega sklica ljubljanskega mestnega sveta. Bila je najmanj mlada med demokratično izvoljenimi svetnicami in svetniki, zato ji je pripadla čast vodenja prve seje ljubljanskega parlamenta. Ta je v marsičem prekašal tedanji Državni zbor. Takratni Mestni svet je bil še politično uravnotežen, relativno neodvisen od župana (Dimitrij Rupel), imel je celo svojega predsednika - Dimitrija Kovačiča. Skratka, pravi parlament.
A "metropolitanska" demokracija je cvetela le kratek čas, saj so kasneje z zakonskimi spremembami občinske in mestne svete podredili županom. Marija Vodišek se je kot svetnica odlično znašla in s svojim načinom dela močno zaznamovala ta sklic. Poleg velike medijske odmevnosti je seje neposredno prenašala ena od televizij, včasih pozno v noč. Naj ob tem spomnim še na druge odlične razpravljalce; Dimitrija Kovačiča, dr. Jožeta Zagožna, Petra Sušnika, Dareta Valiča, Jožeta Snoja, Damjana Dolinarja, dr. Sergeja Gomiščka, Romana Kolarja, Tatjano Koprol, Andreja Murna in Janeza Staneka. Pa tudi druge svetnice in svetniki so bili, bi rekli, na ravni. Danes se je v prostore znamenite Mestne hiše, v katerem je pred stoletjem govoril celo Ivan Cankar, namesto živahnih parlamentarnih razprav vselila ‘mercator’ demokracija. Zato se mnogi tem bolj z nostalgijo spominjamo tistih časov iz devetdesetih let, ko je ljubljanska politika še imela nekaj "žmohta". Marija Vodišek je odgovorno opravljala svoje poslanstvo v Mestnem svetu. Nemalokrat pa je tudi najbolj resne zadeve obrnila na hec. Spomnim se, bil sem sekretar Mestnega sveta, razprave o pravilniku pogrebnih storitev, ko je predlagala lesene žare, češ, da le te lahko v doglednem času razpadejo. Sicer bo, je nadaljevala, čez dvesto let v grobovih polnih kovinskih žar "kar šklepetalo, če bo kakšen potres". Kratko repliko je zaključila z mislijo: "Zanamci nas bodo že pospravili. Še nobeden ni ostal gor na zemlji". Ko je bila razprava o visokih cenah storitev ljubljanskih vrtcev, ki so gostili celo otroke iz Gorenjske, je dejala: "Jaz jih razumem, moje Gorenjce, da pač hočejo en del stroškov prenesti na Ljubljančane. Ja, to smo pač Gorenjci". Zanimive so bile tudi razprave o preimenovanju ulic: "Namreč, g. Unku bi rada povedala, da včasih tudi niso nič stanovalce posameznih ulic spraševali, če se lahko ta ulica tako ali tako imenuje. Tako je bilo! Sem malo starejša od vas in vem, da niso nikogar vprašali. Ulica se je tako poimenovala, kot je določil Centralni komite!" Kot svetnica je dala veliko pobud. Tako se je npr. zavzela za pomoč Gorniškemu klubu, ki je leta 1995 organiziral prenos delov novega križa na Škrlatico, pa za Društvo Slovenija v svetu, ki je organiziralo obisk mladih argentinskih Slovencev v Ljubljani ipd. Skrbeli so jo tudi državni simboli: "Na trgu pred slovenskim parlamentom životari lipa, ki je bila pred petimi leti ob proglasitvi države Slovenije tam zasajena. Lipa na tem mestu nima nikakršnih možnosti za daljše preživetje, kajti tisto malo zemlje, ki se nahaja skupaj s koreninami drevesa v kahli, teh možnosti ne zagotavlja... Ta naša lipa, simbol slovenske samostojnosti, pa še vedno kljubuje nasilju. Ne dovolimo, da ta največji spomenik v državi umre. Presadimo ga v naravno okolje." O tej kahli se je še dolgo govorilo. Kot najstarejša si je dovolila tudi kakšen poduk: "Ko sem bila jaz v šoli, če smo klepetali, smo šli v kot!" Itd. Itd. Še bi lahko našteval, a že te povzete epizode zelo dobro označujejo značaj živahne ljubljanske parlamentarke, ki je bila brez dlake na jeziku.
Marija Vodišek pa je ves čas zelo dejavna tudi v stranki. V izjemno močnem mestnem odboru SDS v devetdesetih letih je bila članica izvršilnega odbora in kot taka se je udeleževala domala vseh pomembnih srečanj stranke. Na državni ravni je bila predsednica Kluba seniork in seniorjev, ter članica vodstva Krščansko-socialnega foruma. Udeleževala se je domala vseh pomembnejših strankinih aktivnosti. In še sodeluje. Zvesto je služila politiki Jožeta Pučnika in Janeza Janše. to zvestobo izražajo tudi njeni teksti. In njena politična drža. Kar se političnega sloga tiče, bi lahko rekli, da ni kaj prida "ženstvena". Še najbolj, po svoji odločnosti, spominja na "železno lady". Ne tudi po političnem profilu, kjer je, če že govorimo v britanskih političnih kategorijah, bolj liberalna kot torijska. Je svetovljanka, a obenem velika, zavedna Slovenka. V politiki govori to, kar resnično misli. to držo izraža tudi njen slog pisanja. Njene misli so vselej iskrive, jasne, neposredne in ostre, tudi take, ki včasih zbodejo. A nikoli zlagane in krivične. Poleg resnicoljubja jo krasi tudi izjemen spomin. Je prava enciklopedija podatkov, informacij in zgodb. Pogovor z njo je pravi privilegij. In čeprav pri njej razum premaga empatijo, vedo vsi, ki jo bolje poznajo, da je izjemno srčna ženska, a ni konvencionalna niti ortodoksna. Je izzivalna in izvirna, prava l’enfant terrible naše politične publicistike.
Največ težav pri urednikovanju tega zbornika smo imeli pri izboru njenih besedil, ki jih je objavljala v Demokraciji. V zborniku objavljamo komaj četrtino teh. Na izbor je vplivalo več stvari. Najprej smo se odločil, da jih objavimo po kronološkem vrstnem redu nastanka, in da naj izbor temelji na smiselnem časovnem zaporedju. Pri vsebini pa smo poskušali maksimalno upoštevati načelo raznovrstnosti. Znano je, da poleg aktualnih političnih tem, zlasti tistih, ki so dosegle javno odmevnost, pogosto posega po zgodovinskih vprašanjih kontroverznega časa med in po drugi svetovni vojni. Ta čas se ji je močno vtisnil v spomin. Ni čudno, veliko je mogla pretrpeti, zlasti v času "osvoboditve". Fascinantno je, kako jasno se spominja imen, dogodkov in zgodb, ki so se dogajali med ali neposredno po vojni. Poleg zgodovinskega ima izjemen politični instinkt. Njene analize so enostavne, induktivno analizira nešteto dejstev ter jih razvija v svojo glavno sporočilo, ki jo lahko zaznamo v vsakem njenem besedilu. Kolumne so kratke, jasne in zato berljive. Marija Vodišek ima širok in stalen krog bralcev. tudi zato smo se odločili za izdajo zbornika, saj jim bo še bolj približal njeno publicistično delo. Ker zbornik predstavlja svojevrstno analizo političnega dogajanja zadnjega desetletja in več, bo tudi prihodnjim generacijam služil kot svojevrstni zgodovinski vir. Velika večina njenih sestavkov se namreč nanaša na notranjepolitično dogajanje v Sloveniji. Vabim torej k branju zanimivih besedil, ki izražajo vihravost mladenke pri devetdesetih – Marije Vodišek. Zahvaljujem se Metodu Berlecu, uredniku Demokracije za pomoč pri zbiranju kolumn.
V priponki je zbornik v celoti. Vabljeni k branju.
