O Rusiji sem zadnja leta kar precej pisal. Vselej sem bil dosledno kritičen zlasti pri analizi kremeljskih zunanjepolitičnih potez. V zadnjem času pa me je presenetilo kar nekaj domačih in tujih analitikov s političnega terena, ki mu tudi sam pripadam, saj vidijo v Rusiji bilko rešitve za sedanje probleme, ki najedajo EU: v slogu, če že ne moremo postati »bratje« v politiki, pa lahko s »funkcionalnim« sodelovanjem uresničimo skupne interese (energija, varnost). Iskreno rečeno, razumem vlogo interesa v politiki, kakor tudi doktrino, ki ji rečejo »Realpolitik«, vseeno pa imam težave pri sprejemanju pragmatizma, ki se ga oklepata celo Merklova na eni in tudi Orban na drugi strani.
A da ne bo pomote, nikakor nisem rusofob. Nasprotno, poznam rusko zgodovino in visoko cenim njihovo kulturo. Večkrat porečem, da si ni mogoče zamisliti evropske literature brez Leva Tolstoja, Fjodra Dostojevskega, Aleksandra Puškina, Aleksandra Solženicina pa klasične glasbe brez Sergeja Prokofjeva in Dmitrija Šoštakoviča, opere in baleta brez Bolšoj teatra; da ne omenjam drugih ruskih dosežkov s področja znanosti, tehnike, umetnosti, športa, šaha itd. In tega bi bilo – zgodovinsko gledano - še več, če ne bi naravnega toka razvoja prekinila boljševiška diktatura, ki je rusko družbo ohromila za več kot sedem desetletij. Naj glede tega omenim premalo poznano zgodbo, kako je do tega prišlo: kmalu bo stoletnica neke, bržkone ene najusodnejše odločitve nemške obveščevalne službe, da pomaga boljševikom pri izvedbi revolucije v Rusiji. Tajno so organizirali celo prevoz Lenina in ekipe iz Švice, kjer je bil v pregnanstvu, v domovino, da so izvedli nasilni prevzem oblasti. Cena, ki jo je postavila Nemčija je bila izstop Rusije iz vojne, kar ji je sprostilo vzhodno fronto. Si lahko predstavljate, kako bi se razvijala Rusija in kako bi se zgodovina odvijala naprej, če ne bi bilo takšne odločitve takratne nemške agenture? Rusija (in z zamikom z njo vzhodna in južna Evropa) je dobila režim, ki je temeljil na terorju in produkciji strahu. Prvi, ki je delno sprostil razmere v tedanji Sovjetki zvezi je bil šele Mihail S. Gorbačov z znamenito perestrojko v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Ko je v začetku devetdesetih let po znanih zapletih prišel na oblast Boris N. Jelcin, je kazalo, da se bo Rusija resnično poslovila od starih vzorcev vladanja. Uspel mu je miren in dogovorni razhod sovjetskih republik, vzpostavljene so bile institucionalne osnove za demokratični prehod. Toda Vladimir Putin je postal izjemno vpliven še preden je formalno zamenjal predsednika Jelcina. Oklenil se je preverjenih metod vladanja, spodbudil je t.i. oligarhično privatizacijo, na ključna mesta postavil svoje ljudi, mnoge s kagebejevsko izkušnjo. Skrbno vodena tranzicija je potekala od zgoraj navzdol. Gospodarska, politična, sodna, vojaška in obveščevalna moč je ostala v »pravih« rokah. Prav neverjetno je, da se ruska opozicija danes nikakor ne more uveljaviti. No, obstajajo tudi »posebni« razlogi za to: tisti, ki so preglasno opozarjali na nedemokratično naravo putinizma, so bili utišani. Gari Kasparov, nekdanji svetovni šahovski prvak, eden od simbolov boja za resnično demokracijo v Rusiji, je bil pravočasno opozorjen, naj se ne vrne! Drugi - Ana Politkovska, Natalija Estemirova, Boris Nemcov, Sergej Magnicky, Aleksander Litvinenko itd. – niso imeli te sreče.
Rusija si je kmalu po koncu komunizma prislužila status partnerke EU. Pragmatični Nemci kakor tudi drugi večji evropski narodi so izkazovali interes za vsestransko sodelovanje z njo, celo takrat, ko je kršila ozemeljsko celovitost Gruzije v letu 2008. Takrat so vsi zamižali, zavestno spregledali »Putin's approach« in Rusija se je posledično začela ponovno vesti kot svetovna velesila iz časa hladne vojne, ki se zaveda, da se ji nihče ne upa postaviti po robu.
Po zadnjih neizpodbitnih dejstvih - da so npr. nezakonito anektirali Krim, vojaško posredovali tudi v drugih predelih na vhodu Ukrajine, da so posredno ali neposredno povezani z mnogimi t.i. zamrznjenimi konflikti v regiji, da so okrepili propagandno vojno z zahodom itd, itd. – je ruski politični establišment zapravil status evropskega partnerja. Celo več, Evropska unija se je odločila za gospodarske sankcije. S tem so zaenkrat končana iskrena prizadevanja, da bi vzpostavili medsebojne odnose, utemeljene na zaupanju, spoštovanju skupnih vrednot in načel, kot so demokracija in vladavina prava, kot opozarja t.i. Landsbergisovo poročilo, ki ga je letos sprejel Evropski parlament. Prav to poročilo omenja še druge razloge, zakaj je Rusija izgubila status partnerke. Nenazadnje, Putinov režim ne skriva simpatij in sodelovanja s skrajnimi in populističnimi političnimi opcijami v Evropi, s katerimi deli izrazito protievropsko stališče. Putin, ki je med drugim uspel izničiti vzhodno partnerstvo EU, gradi alternativno evro-azijsko unijo, tesneje pa se povezuje tudi s skupino BRICS.
Svojo vojaško moč demonstrira tudi v Siriji, kamor se je vpletel v vojno. Tudi tam oblikuje svojo zavezništvo, onstran evro-ameriškega, v katerem sodelujejo tudi nekatere islamske države. Zadnji Putinov obisk pri iranskem vodstvu samo potrjuje, da nastaja nova os, ki bo imela pomembno regionalno vlogo, na žalost tudi pri uničevanju Assadove opozicije in preganjanju beguncev v Evropo.
Skratka, Rusija nam pod Putinom daje vsak dan vedeti, da ni in ne želi biti na strani Evrope in Amerike. Nasprotno, deluje proti njunim interesom in – naj odgovorim političnim somišljenikom, s katerimi ne delim mnenja o Putinu - zato ta hip še ne vidim možnosti za iskreno sodelovanje. Vendar, Rusija bo slejkoprej prišla nazaj na svoje tečaje, na pot, ki pelje v svobodo in demokracijo, kot ju razumemo na zahodu. In takrat bomo spet zavezniki! Do takrat pa oboji izgubljamo.
