Evropska politika je besedna zveza, ki zajema vse, kar se dogaja v nadnacionalnih, v institucionalne okvire skupnosti zajetih dejavnosti. Naloga vseh političnih in institucionalnih akterjev pa je, da Evropska unija (EU) deluje v skladu z načeli pogodbe ter s pričakovanjih njenih državljanov in držav članic. Seveda vse odgovornosti za uspešnost delovanja ne moremo pripisati le t.i. evropski politiki, saj tudi države članice nosijo dobršen, v bistvu še večji del odgovornosti.
EU se poskuša uveljaviti kot akter tudi v širšem merilu: tako npr. razvija in izvaja svojo vzhodno, mediteransko, bližnje-vzhodno, čezatlantsko itd. partnerstvo oziroma zunanjepolitično (in varnostno) politiko. V tem smislu je šele na začetku, njen vpliv je še premajhen, a se dela na tem...
Poleg gospodarskih in političnih interesov namenja posebno pozornost tudi varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin (ČPTS) v t.i. tretjih državah in se nasproti zunanjemu svetu pojavlja kot nekakšna moralna avtoriteta na tem področju. Sodeč po nedavnem govoru v Evropskem parlamentu (EP) se s tem zagotovo ne bi strinjal papež Frančišek, ki je Evropejcem očital »škart« kulturo bivanja. No, kakor koli že, v EP deluje posebni odbor, ki bdi nad varovanjem ČPTS, na vsakem plenarnem zasedanju se nameni večurna razprava o stanju ČPTS v posameznih državah, nečlanicah EU.
To je vsekakor dobro in prav! Resolucije, v obliki opozoril in priporočil sicer niso posebej učinkovite, včasih pa so lahko podlaga za sprejemanje sankcij. Če pa to ne, pa je vsaj dobro, da se prizadetim vse povsod po svetu pomaga na način, da se vsaj obelodanijo krivice, ki jih prenašajo. Tudi to je lahko korak k odpravi krivic. Toda zakaj nismo bolj občutljivi na domače kršitev ČPTS?
EU manjka politični mehanizem za varovanje ČPTS
Svet Evrope je v Strasburgu vzpostavil najvišje sodno varstvo ČPS – Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), ki običajno »popravlja« nastale krivice v državah članicah. Toda pravica na tem sodišču pride običajno pozno, saj je potrebno prej izkoristiti vse pravne možnosti v državi članici, kar lahko traja leta in leta. Svet Evrope ima celo posebnega komisarja za človekovih pravice, trenutno je to Nils Muižniek.
No, na področju varstva ČPS pa v EU delujejo ombudsmanka Emily O'Reilly in Agencija za človekove pravice, ki ima sedež na Dunaju (FRA: Fundamental Rights Agency). ter še en varuh pri Svetu Evrope.
Tako kot pri Odboru OZN za človekove pravice se tudi na evropski etablirani ravni ukvarjajo z varstvom ČPTS v pretirano v skladu z novo mainstream filozofijo: posebne pravice in svoboščine t.i. novih družbenih manjšin vse bolj izpodrivajo temeljne in univerzalne. Da se prepričamo, da je res tako, je potrebno pogledati ključne poročila in raziskave, ki jih opravljajo omenjene institucije.
To dejstvo je lahko vsebinski razlog za »jalovost« varstva temeljnih ČPTS v EU. Ključen problem pa je, da EU ni razvila političnega mehanizma, s katerim bi, npr. EP ali EK, neposredno posredovali v državah članicah. V preteklosti se morebiti res ni pokazala velika potreba po političnem nadzoru pravosodja držav članic. V starih članicah teh problemov ni bilo, nove pa, še preden so postale članice EU, naj bi že v predpristopnem pogajalskem procesu izkoreninile okoliščine, v katerih bi se pojavljale sistemske in sistematične kršitve ČPTS. Ko so postale članice EU, je prevladovalo prepričanje, da so prehod v demokracijo in pravno državo uspešno pripeljale h koncu, kar pa naj bi predstavljalo podlago za razcvet ČPTS.
Toda v nekaterih tranzicijskih državah - med njimi je tudi Slovenija - niso ustrezno reformirali pravosodja, kar pomeni, da se je neučinkovitost in politična ujetost (dela) pravosodja ni odpravila, ampak se je celo poslabšala. Nastala je nevarnost, da se pravni red, vsaj deloma, spremeni v svoje nasprotje: namesto, da ščiti pravice, pogosto proizvaja nove in nove krivice. Eno od meril je število pritožb na ESČP. In Slovenija je tu v samem vrhu, skupaj z Rusijo, Turčijo in kakšno neuspelo tranzicijsko državo. Ljudje se največ pritožujejo zaradi dolžine postopkov in ker jim je bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. A tudi v Strasburgu nam ne gre vse gladko. Pritožniki iz Slovenije, zlasti razlaščenci, se množično pritožujejo, da do epiloga na ESČP dostikrat sploh ne pride, saj so njihovi primeri na sodišču izločeni še preden sploh pride do postopka. To sito naj bi predstavljala neka slovenska uradnica, ki tam deluje že dve desetletji.
Seveda se je potrebno zavedati, da se ČPTS kršijo tudi v utrjenih demokracijah in pravnih državah. Če bi pogledali statistiko, bi se utegnili zmotiti, da je tam celo več kršitev ČPTS kot npr. v kakšni neuspeli tranzicijski državi. Dejstvo namreč je, da se v demokratičnih in pravnih državah kršitve skrbno evidentirajo, v državah z nizko tradicijo in kulturo varovanja ČPTS pa se prikrivajo. Pa vendar, razlika je predvsem v tem, ali gre za kršitve, ki imajo sistemske izvore ali pa za občasne napake, ki nimajo izvora v sistemu. V Sloveniji še obstajajo sistematične kršitve, kar ne dokazuje le primer Patria, ampak tudi Šturmova študija o množičnih kršitvah ČPTS v Sloveniji zadnjih deset let, ko sta se učinkovitost in posledično ugled pravosodja močno poslabšala.
No, naj se vrnemo k izhodiščni dilemi: ali bi EU lahko storila kaj več za preprečitev najbolj drastičnih kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin?
Pa vendar ima neformalno opozorilo izjemen pomen
Ko je pred dvema letoma in več Angela Merkel bivšemu predsedniku Ukrajine Viktorju Janukoviču dala jasno sporočilo, naj izpusti politično zapornico Julijo Timošenko, je »zahteva« v svetu naletela na vsesplošno odobravanje in upravičenje. Gibanje za svobodo Timošenkove je spodbudilo gibanje za evropsko Ukrajino, še v zaporu je postala ikona svobode, a tudi klic k reformi države, ne le skorumpiranega sodstva.
Evropska politika je torej precej načelna, kadar gre za te pojave izven njenega okvira. V primeru kalvarije Janeza Janše pa smo videli, da je navznoter precej drugačna: okorna, sramežljiva, včasih človek dobi občutek, da tudi vzvišena in nesočutna. Kako težko je v tujini dobiti izraze (načelne) podpore ali sočutja v slovenskem »primeru stoletja« vem verjetno najbolj jaz sam.
Sicer glede tega ne smemo tarnati kar vsepovprek. Politične podpore sta Janez Janša in SDS v času trajanja procesa Patria prejela kar obilno. Naj spomnimo samo na resolucije in stališča ELS in Mednarodne demokratične zveze (IDU), v katerih se poleg podpore SDS in njenemu predsedniku poudarjajo tudi zahteve po hitrem in poštenem sojenju, po reformah pravosodnih sistemov vključno z lustracijo itd. Janezu Janši in stranki so javno izrazili podporo nekateri visoki politiki ELS, vključno s predsednikom Josephom Daulom in Manfredom Webrom, šefom poslanske skupine. Tik pred volitvami, ko so Janeza Janšo že zaprli, je SDS neposredno podprl celo tedanji predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy in skupaj z njim še ogromno pomembnih politikov, tudi predsednikov vlad.
Politični - ne pa tudi inštitucionalni odziv - je torej obstajal; a ni bil glasen, niti dovolj samodejen. Morda smo Slovenci res premajhni. Ne znam si predstavljati evropskega »spregleda« tako flagrantne kršitve ČPTS kot v primeru Janeza Janše, če bi se zgodila npr. na Poljskem. Res pa je, da bi evropska politika bolje sprejela zgodbo, ki ji skoraj pol leta daje ton delovanje Odbora 2014, če bi sdsovski sestrski stranki v ELS pomagali pri razlagi resničnih razmer v Sloveniji.
Tudi zaradi neenotnosti desno-sredinskega pola tako želenega inštitucionalnega odziva EU, kot ga je imela Timošenkova, v primeru Janeza Janše ni bilo. Evropska komisija (EK) je vztrajno odgovarjala, da EU ni pristojna in da zadeva sodi v suvereno pristojnost države članice. Za Evropski Svet je Slovenija premajhen problem, da bi se oglasil, EP in EK pa, kot že rečeno, še nimata vzpostavljenih političnih orodij. Res je, da si predsednik ELS Joseph Daul prizadeva v tem mandatu sistemsko urediti »monitoring« na področju pravosodja, a to je šele zadeva oddaljene prihodnosti. Do takrat pa se bomo očitno ukvarjali s kršitvami ČPTS v Ugandi in morda še kje na Balkanu, na tleh EU pa si bomo še naprej zatiskali oči.
EU bi morala biti v tem primeru bolj načelna in ob umanjkanju institucionalnih poti ubrati neformalne mehanizme, kot so priporočila, izražanje zaskrbljenosti, morda tudi opozorila. Ne nazadnje je EU tudi skupnost vrednot in načel, ki so povezane z izvrševanjem pravne enakosti in demokracije. S tem, ko so evropske institucije izpadle neprizadete ob tem slovenskem primeru, bi lahko rekli, da so zamudile priložnost, da utrdijo vtis, da je EU tudi »sočutna« skupnost. Če EU obmolkne ob zaprtju nekdanjega predsednika EU, dvakratnega predsednika vlade in aktualnega vodje opozicije, in to tik pred volitvami, kakšno zaščito lahko pričakuje navadni (slovenski) državljan, če ni po godu vladajoči kliki. Ko je »etablirana« Evropa obmolknila, je v bistvu zavzela najslabšo možno držo: v čisti birokratski maniri se je izrekla za nepristojno! Za kaj več bi potrebovala več načelnih in pogumnih politikov in uradnikov! Toda hvala Bogu, da Evropa niso le inštitucije. Precej evropskih nevladnih in civilnodružbenih organizacij se je odzvalo, mnogo medijev je posredovalo Janševo zgodbo evropski javnosti. Evropa pozna Janševo zgodbo, tudi strokovna javnost (tuje odvetniške hiše vse bolj zanima ta primer). V Evropi so bile sprožene nekatere aktivnosti, ki navzven niso vidne, vendar se bo njihov učinek pokazal, če zadeva pride pred ESČP.
Prepričan sem, da trnova pot Janeza Janše in njegove družine ne bo zaman. Cena je sicer visoka, a po razveljavljeni sodbi se pričakuje kakšna sprememba v slovenskem pravosodju, zlasti kadrovska (Fišer in Masleša bi morala nemudoma zapustiti položaja), pa tudi na ravni EU, kjer so se tudi pod vplivom slovenskega gibanja za pravice Janeza Janše obudile razprave o »pravosodnem šestorčku«, ki bo vključeval mehanizme zgodnjega preprečevanja najbolj drastičnih kršitev ČPTS tudi znotraj EU.
Če že imamo gospodarsko, politično, energetsko, finančno itd. unijo pa imejmo še tisto za zaščito človekove dostojanstva. Morda je ne potrebujejo Britanci ali Nemci, ki imajo doma urejene razmere. Slovenci pa še kako!