V odboru Evropskega parlamenta za kulturo smo razpravljali o uničevanju in preprodaji kulturne dediščine, ki zadnja leta strmo narašča, predvsem zaradi dejavnosti Islamske države v Iraku in Siriji. Skrajnim islamistom ni dovolj pobijanje ljudi, temveč načrtno uničujejo kulturno dediščino, ki so jo ustvarjale generacije skozi tisočletja. V skladu z njihovo totalitarno paradigmo naj bi se zgodovina in kultura začeli šele z njimi. Tudi v Sloveniji so v času komunistične revolucije porušili na stotine kulturnih objektov, ki so predstavljali našo kulturno dediščino, zlasti gradove in cerkve.
Danes se ta početja tretirajo kot zločin proti človeštvu, s katerim se ukvarja poseben oddelek tožilstva Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu.
V razpravi na odboru za kulturo sem poudaril, da so za učinkovito delo organov pregona potrebna ustrezna pravna sredstva, predvsem pa je potreben jasen pravni jezik. Tudi drugi strokovnjaki, ki so sodelovali v razpravi, so razlagali, da imajo težave z nekaterimi pojmi in pravimi formulacijami, da bi zajeli vsa kazniva dejanja. Eden izmed njih se je zavzel, da bi uničevanje kulturne dediščine vključili kar v koncept genocida.
S tem pa so, kot je znano, že velike težave. Pred leti je Janez Janša podal pobudo za razširitev pojma genocid, ki ga je sprejela Generalna skupščina Organizacije združenih narodov leta 1948, da bi vključeval vsa množična grozodejstva, tudi poboje na podlagi političnih (ideoloških) razlik. V 2. členu konvencije OZN o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, je genocid definiran kot pobijanje, povzročanje hudih telesnih poškodb, naklepno preseljevanje, /…/, z namenom v celoti ali delno uničiti neko narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino.
Največ zločinov in žrtev je bilo v 20. stoletju ravno z vidika politično-ideoloških bojev. Tudi Rimski statut, na katerem temelji delo Mednarodnega kazenskega sodišča, ne vključuje ustrezne opredelitve. Seveda se zavedam, da je sprememba teh dokumentov izjemno kompleksna, saj morajo spremembe ratificirati države podpisnice. A je nujna.
Skratka, množični poboji iz političnih razlogov (»politični genocid=politikocid«, na primer Rog, Huda jama, Teharje, Tezno,...) ali uničevanje kulturne dediščine (»kulturocid«) nimata mesta v pravnem in političnem konceptu genocida, kar ima seveda vrsto praktičnih posledic. 100.000 pomorjenih (a še ne pokopanih ljudi) pri nas na primer formalno nima enakega statusa kot npr. 8.000 pomorjenih v Srebrenici. Na plenarnem zasedanju v Strasbourgu je predsednik Evropskega parlamenta Martin Schultz v posebnem nagovoru v spomin na srebreniški genocid dejal, da gre za največji zločin po drugi svetovni vojni v Evropi. Seveda ne bi bilo pietetno, da bi na tej spominski slovesnosti ugovarjal navedbam predsednika Schultza. A dejstvo je, da bi se morali spominjati tudi 70. obletnice množičnih pobojev v Sloveniji, na Hrvaškem in še kje. A očitno bo moralo preteči še nekaj časa, da bodo nekateri sprejeli elementarno etično dejstvo, da zločinov in nasploh genocidnih ravnanj ter njih posledic ne moremo deliti na »naše« in »vaše«.