Nahajate se tukaj

Slovenskemu narodu gre za biti ali ne biti

Dr Milan Zver 2014-09-07

Tribuna dr. Milana Zvera za revijo Demokracija, 10. julija 2014

Pogumen boj za resnico je pomemben, še posebej v okolju nihilizma, kjer vrednote, načela, kreposti in argumenti ne štejejo veliko. Zato jo pogosto prezrejo, priredijo ali celo sprevržejo. In če so glavni »arzenali« moči, ki proizvajajo svojo »resnico«, v rokah skrajnih političnih opcij, ki so dominantne v nedokončanih tranzicijah, imamo z resnico zagotovo resne težave.

Tudi delni preboj do resnice o Patrii na ravni evropske poltike ni bil lahek. Tu so Slovenijo vselej hoteli razumeti kot državo, ki ne predstavlja niti ne dela težav, pri čemer so dostikrat namenoma prezrli tranzicijske stranpoti podalpske države.

Boj za resnico v tujini in doma

Lanska misija EPP v Sloveniji pa je pomenila prekretnico: na njeni podlagi je nastala resolucija EPP, ki je zelo jasno izrazila pričakovanja glede sodnega procesa zoper Janeza Janšo in nujnih reform v pravosodnih sistemih, vključno z lustracijo itd. Resolucija je takoj sprožila žolčen odmev evropskih socialistov, a vodstvo Evropske ljudske stranke je ostalo neomajno v svojih stališčih – tranzicijo je treba nadaljevati na podlagi temeljitih reform. Splošno je znano, doma in v tujini, da na teh izhodiščih gradi predvsem Slovenska demokratska stranka. Zato nima le močne podpore doma, ampak jo podpirajo – kar so že večkrat javno izrazili − tudi najvišji predstavniki Evropske ljudske stranke: na primer njen predsednik Joseph Daul, predsednik Evropskega sveta Van Rompuy, predsednik politične skupine Manfred Weber, generalni sekretar Antonio Lopez Isturiz White, še prej pa pokojni predsednik Wielfied Martens ter nekdanja predsednika Evropskega parlamenta Jerzy Buzek in Hans-Gert Pötering in še mnogo mnogo drugih.

Kar se reform pravosodja tiče, je paradoksalno, da so se celo evropski socialisti zavzeli za večji nadzor nad delovanjem pravosodnih sistemov v državah članicah. V Evropskem parlamentu so predlagali poročilo in to je bilo tudi sprejeto. Tudi z mojo podporo. danes pa evropska poslanka Tanja Fajon pametuje, kako poziv Evropske ljudske stranke po poštenem sojenju pomeni vmešavanje v notranje zadeve države članice. Njen odziv je torej celo v nesoglasju s stališčem njene lastne stranke na evropski ravni.

V moderni družbi ni več svetih krav, radi rečemo, niti popolno zaprtih družbenih, političnih ali upravnih sistemov. Ni več vnaprej dodeljenih avtoritet in ne legitimnosti. Vsi se morajo zanje boriti in jih upravičevati, pa naj gre za politike, duhovnike, učitelje, uradnike ... ali pa sodnike. Njihovi razsodniki so konec koncev državljanke in državljani, ki jih plačujejo. In nihče drug, še najmanj bolj ali manj nevidna neformalna politična omrežja, kot je Forum 21. Pri nas pa je sistem tak, da se skrivajo za svojim delom in sodbami, ki jih producirajo. Tudi zato jim javnost ne zaupa, pa čeprav verjamem, da se zaradi tega mnogim dobrim posameznim sodnikom dela krivica. A ko se je ob neki priložnosti predsednik Vrhovnega sodišča RS Branko Masleša javno politično opredelil proti politiku, ki je v postopku na sodišču, ki ga vodi, je dejansko okužil svoje sodelavce, ki naj bi nepristransko odločali. V trenutku, ko je to storil, bi moral odstopiti, če bi bila on in sodišče občutljiva na odzive javnosti!

Demokracija proti socializmu alias Janša vs. Cerar

Četudi evropska in svetovna javnost počasi spoznava resnico o Patrii in Janezu Janši, nas glavna bitka za resnico čaka doma, na prvi pogled na sodnem in političnem polju. Dejansko pa se vse skupaj dogaja le na enem, na polju »politične justice«.

Če obstajajo argumenti, ni težko prepričati javnosti. V normalnih okoliščinah seveda. Poudari se, da je sodba krivična in politična, ker ni podprta z nikakršnimi konkretnimi dokazi in ker se je proces Patria v zadnjih letih vselej ujemal z volitvami. Vrhunec politizacije te zgodbe pa predstavlja zaprtje prvaka opozicije Janeza Janše tik pred parlamentarnimi volitvami. Toda kot že tolikokrat smo tudi tokrat spoznali, da pri nas argumenti ne štejejo veliko. Za zdaj učinkujejo le v evropski politiki. Doma? Doma pa še noben politik zunaj SDS ni izrazil zaskrbljenosti zaradi grozljivih preizkušenj, ki jih doživljajo Janša in njegova družina. Medtem ko iz tujine, kot že rečeno, kar dežujejo izrazi podpore, so se domači politiki, tudi iz kroga najbolj sorodnih strank SDS, zavili v molk. Morda pa molče preštevajo, koliko koristi jim bo prinesla eliminacija Janeza Janše iz politične kampanje.

Marsikdo v tem boju za resnico in pravico omahne pod težo te mantre, ki kar traja in traja. Toda velika večina ne bo klonila. Civilna družba je vse bolj naelektrena, stranka SDS pa vse bolj množična, saj se ji vsak dan pridruži na desetine novih članov, ki so pripravljeni tudi kaj storiti za spremembe. Ljudje vedo, da SDS ne izbira bližnjic, lahkih poti in poceni rešitev. Ne prepeva lepih viž, se ne dela prijazne, ne leporeči in ne spregleduje, kako nam ugrabljajo državo; kako na televiziji odpustijo novinarja, ki pripravi korekten članek o Janši; kako nategujejo davkoplačevalce, ki vselej pokrijejo bančno luknjo, potem ko si rdeči bankirji napolnijo žepe; kako zapirajo osamosvojiteljske politike in na sodiščih oproščajo oficirje agresorske armade; kako uničujejo slovensko Katoliško cerkev; kako nonšalantno obravnavajo poprave krivic in nepietetno tretirajo pobite v povojnih množičnih pomorih; kako zavračajo »kravatarsko« Evropo in »imperialistične« ZDA, kako ... Politika je lahko seveda tudi šov, igra in blef. A nekaj je gotovo, vsi, ki se v zadnjih mesecih vključujejo v SDS, dobro vedo, da SDS ni in ne bo v taki politiki.

Volitve, ki prihajajo, bodo prelomne. S tranzicijske levice napovedujejo prepričljivo zmago in grozovite projekte. Znova želijo uvesti zadružno lastnino, državna podjetja, kombinate, državne univerze, v ustavo želijo dodeliti dodatni mandat prebivalcem Slovenije, ki so bošnjaškega, hrvaškega, makedonskega, črnogorskega in srbskega rodu. Slovenci bi tako imeli eno volilno pravico, drugi pa kar dve! Ali ni to znak za poplah?

Vse to, za kar se zavzemajo v novi dominantni stranki tranzicijske levice, ki bo, sodeč po dosedanjih praksah, težko plesala kaj več kot eno poletje, je skregano z moderno demokracijo, s sodobnim ustrojem gospodarstva in družbe. To je skregano tudi z vrednotami slovenske pomladi. Zato je naša najpomembnejša naloga, da preprečimo uvedbo doktrine »demokratičnega socializma«, ki ga na politični ravni pooseblja Miro Cerar. Demokrati nujno potrebujejo najmanj tretjino parlamentarcev, da bi preprečili ustavno večino, ki bo peljala do ustavnega udara! Sedaj gre slovenski naciji za biti ali ne-biti. Izkušnje nas učijo, da se lahko zanesemo le na lastne moči! Pa se dajmo, v nedeljo!

Dr. Milan Zver

Vir: Demokracija