"O tem, kakšen rezultat smo dobili, najbolje govori dejstvo, da so se ga najbolj razveselili v Moskvi," je v pogovoru za tednik Demokracija o britanskem referendumu med drugim dejal vodja slovenske delegacije Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu dr. Milan Zver.
Gospod Zver, naj začneva s četrtkovim britanskim referendumom o članstvu v Evropski uniji. Po dokončnih izidih je za odhod iz EU glasovalo 51,9 odstotka britanskih volivcev, za obstanek pa 48,1 odstotka. Razlika je več kot milijon glasov. Tik pred referendumom je bilo sicer še videti, da bodo zmagali zagovorniki obstanka Velike Britanije v EU, a se je potem vse postavilo na glavo. Vas je izid presenetil?
Res je, večina anket in stavnic je nakazovala zmago tistih, ki so si želeli ostati v EU. Obstanek v EU, ki so ga ljudsko poimenovali "bremain", so si nabolj želeli tisti, ki v Združenem kraljestvu ustvarjajo, to so delavci, podjetniki, delodajalci, celo znameniti londonski City.
Kar dve tretjini mladih je glasovalo za to, da Velika Britanija ostane v uniji, saj v njej vidijo svojo prihodnost. Zanje mi je osebno najbolj žal. Bolj kot starejši razumejo dejstvo, da se svet globalizira, bolje dojemajo prednosti odprte družbe kot nekateri, ki še vedno sanjajo o tem, da je Britanija središče vsega in nad vsemi.
O tem, kakšen rezultat smo dobili, najbolje govori dejstvo, da so se ga najbolj razveselili v Moskvi in po prvih podatkih v Isisu, kjer so zadovoljni nad gospodarskimi stresi, ki jih je brexit povzročil, in zahtevajo dodatne teroristične napade v Bruslju, torej v samem jedru unije.
Za brexit so večinsko glasovali volivci v Angliji in Walesu, medtem ko so v Londonu, na Škotskem in Severnem Irskem večinsko podprli obstanek v EU. Kaj nam to pove?
To nam pove, da ima Združeno kraljestvo velik notranji problem. Na Škotskem so oblasti napovedale referendum, češ da imajo Škoti pravico na novo opredeliti svoj status. Po nekaterih razlagah naj bi imel besedo pri uveljavljanju 50. člena lizbonske pogodbe še škotski parlament. Dejstvo je, da si Škoti želijo ostati v uniji. Tudi Severni Irci. To bi lahko pomenilo razkroj Združenega kraljestva. Zanimivo je, da ima Združeno kraljestvo večino svojega jedrskega arsenala na Škotskem. To ni nedolžen problem, če pride do razhoda.
"Naj se 23. junij zapiše v zgodovino kot naš dan neodvisnosti," je izide komentiral eden glavnih zagovornikov odhoda iz unije, vodja evroskeptične stranke UKIP Nigel Farage, ki je Britancem obljubljal, da bo država z izstopom iz EU znova vzela vajeti v svoje roke. Kako to komentirate?
Nigel Farage še sam ni verjel v svojo zmago. Mislim, da je tudi njega presenetila. V prvi izjavi je celo priznal poraz, nato pa se nerodno popravljal. Ko so mu razložili, da je zmagal, je takoj vesoljni Evropi naznanil, da se bo poslej Združeno kraljestvo lahko z unijo pogajalo za boljše pogoje svojega bivanja v njej. Halo?! Mislim, da se je tu nekdo ustrašil svoje zmage! Dejstvo pa je, da je po toči zvoniti prepozno in da ne bo pomagalo iskanje različnih formalnih izhodov iz nastale situacije. Ljudje, ki so navijali za odhod, bodo morali prevzeti svoj del odgovornosti. Ljudje pa so besni, kar je občutil tudi nekdanji londonski župan Boris Johnson, ko se je sprehajal po svojem Londonu.
Takoj po referendumu so ljudje množično protestirali po vsej Britaniji. Nekateri zbirajo podpise za vnovično odločanje; do sedaj so jih zbrali že več milijonov.
Vrednost funta je močno padla, britanski premier David Cameron pa je zaradi izida referenduma napovedal svoj odstop. Verjetno logična poteza glede na to, da je zagovarjal obstanek Velike Britanije v EU in da je pred leti pravzaprav sam "zakuhal" ta referendum?
Točno, zakuhal ga je iz lastnih političnih interesov. Mislim na njegovo vzpenjanje po strankarski hierarhiji. Medtem ko je hotel ugajati večini v svoji stranki, se je usodno poigral s čustvi večine Britancev. Čeprav si je na koncu prizadeval, da do odhoda ne bi prišlo, je izvirni krivec tega dejstva. Zato mu je Juncker zabrusil, češ, če od ponedeljka do sobote jamraš nad unijo, v nedeljo potem težko spremeniš klimo, ki si jo ustvaril med tednom.
Neizpodbitno dejstvo pa je, da je on in nihče drug razpisal referendum. Res je, da so vsi pričakovali več od manj evroskeptičnih laburistov, a ti so ostali v četrtek doma. Preveč evroskeptični voditelj laburistov Corbyn, ki je sicer tudi, a zelo mlačno podpiral obstanek v uniji, ni mogel potegniti svojih volilcev za seboj. Po mnenju mnogih je prav neudeležba laburistov pretehtala odločitev. To so spoznali tudi v vodstvu te stranke in Corbynova vlada v senci, ki jo vodi, je odstopila.
Moram pa omeniti še eno dejstvo, ki je močno vplivalo na ta izid. Cameron je bil zelo neučinkovit pri upravljanju migrantske krize. Samo v enem letu je v Britanijo prišlo 300.000 migrantov, več kot polovica iz tretjih držav. Če bi želel, bi begunski val lahko zajezil, pa ga ni.
Vodje skrajne desnice na Nizozemskem Geert Wilders, v Franciji Marine Le Pen in Italiji Matteo Salvini so že pozvali k podobnim referendumom v svojih državah. Voditeljica francoske Nacionalne fronte Marine Le Pen je ob tem dejala, da "svoboda naposled vedno zmaga". Njen namestnik Florian Philippot pa je tvitnil, da je zdaj čas za frexit. Ali to pomeni, da smo lahko priče t. i. domino efektu, da je EU pred eno svojih največjih preizkušenj?
Upam da ne, da bo zmagala pamet. Vedeti moramo, da je EU nastala kot mirovni projekt. Prvi je nujnost tega projekta omenjal Winston Churchill že leta 1946. Cilj je bil, da se odpravi možnost nacionalnih protekcionizmov in konfliktov. Če bi unija razpadla, bi se zgodilo prav to. Po enem stoletju bi spet dobili plodne mednarodne okoliščine za nove tenzije, ki jih vzpodbujajo tudi dejavniki od zunaj. Putinov režim npr. plačuje vse tiste, ki želijo dezintegrirati unijo. Tudi stranko Le Penove. Poleg tega je ruska hibridna vojna mnogo učinkovitejša od evropske obrambe. Putinu za zdaj destabilizacija EU uspeva. Spomnimo se le nizozemskega referenduma. Vprašanje pa je, do kod ga bomo pustili. Unija potrebuje več jasnosti v odnosih z Rusijo. Znano je, da je izgubil status partnerja. Če bo šlo tako naprej, bo moral dobiti status nasprotnika. In šele takrat bo, morda za koga paradoksalno, lahko posredno vplival na večjo poenotenje evropske politike. V tem kontekstu v EPP pripravljamo novo varsnostno in obrambno strategijo unije. Počasi prevladuje spoznanje, da brez vojaške sile EU ne bo kos varnostnim izzivom.
Če se vrnem na vprašanje, odgovorim, da ekstremiste, demagoge in populiste lahko razorožimo, če ljudem predstavimo področne politike, ki jim bodo zagotavljale varnost, gotovost in blaginjo. Tisti, ki sedaj razbijajo Evropsko unijo, tega ne morejo zagotoviti.
Za nas, Slovence, je življenjskega pomena, da ne pride do t. i. domino efekta.
Pogovarjal se je urednik Metod Berlec.
Celoten intervju z dr. Milanom Zverom si lahko preberete v reviji Demokracija.